Borut Šuklje

Vabilu, ki sta ga prejeli slovenska in hrvaška vlada, naj se udeležita včerajšnje razprave pred stalnim arbitražnim sodiščem, je sledil takojšnji in pričakovan odgovor, da se predstavniki vlade v Zagrebu ne bodo udeležili razprave. Pravzaprav je zunanji minister Miro Kovač, v odgovoru, samo ponovil vse tisto, o čemer je govoril tudi tik pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami, takrat še kot mednarodni tajnik največje hrvaške opozicijske stranke. Da je Hrvaška izstopila iz arbitraže, da torej ni več stranka v postopku, ter da posledično zavrača vabilo arbitražnih sodnikov. Že takrat so bili njegovi argumenti skorajda povsem enaki onim, ki jih je promoviral bivši predsednik vlade in predsednik največje vladne stranke, Zoran Milanović. Le da je takratni premier in sedanji poslanec temu dodal še, skorajda prezrto opozorilo, da se v tem primeru Evropska komisija ubada z zadevami, ki niso njen posel. Naj se torej ne obremenjuje povsem po nepotrebnem in izven svojih pristojnosti, tudi z razpravo o usodi arbitražnega sporazuma. Zaključil je z ponavljajočim se uradnim poltičnim geslom, da arbitražni sporazum za republiko Hrvaško ne obstaja več ter, da je potrebno najti novo pot dogovora s Slovenijo in začeti znova.

Takratni predsednik hrvaške vlade Milanović, Evropske komisije in nevedb o delu arbitražnega sodišča, ni omenil naključno. Zelo dobro je namreč vedel, da je bila prav aktivna prisotnost evropskih institucij, ob pripravi in podpisu sporazuma o arbitraži, najšibkejša točka vse njihove argumentacije o svojevrstnem in nenadnem izstopu iz zavezujočega dogovora o rešitvi dolgoletnega mejnega spora med državama.

Pokojni predsednik dr. Janez Drnovšek je na enem izmed svojih srečanj s takratnim kolegom, hrvaškim predsednikom Stipe Mesićem, novembra 2005 v Rogatcu, nekako povzel ključne točke vseh dotedanjih poizkusov rešitve mejnih sporov med državama. Ta njegova argumentacija in Mesićev odgovor sta danes, tudi po sredinem obisku predsednika slovenskega parlamenta, dr. Milana Brgleza v Zagrebu in odsotnosti hrvaških predstavnikov pred stalnim arbitražnim sodiščem, ponovno zanimiva.

Drnovškovi ključni tezi sta bili, da bi bilo najbolje rešiti odprta mejna vprašanja v dvostranskem sporazumu, v neposrednih pogajanjih med Slovenijo in Hrvaško. Da je bil temu namenjen desetletni in politični in diplomatski trud, ki je pripeljal do, za obe državi sprejemljivega sporazuma, ki pa ga na koncu hrvaška stran ni potrdila. Zato je Mesiću predlagal, naj vladi obeh držav, ugotovita, da pogajalskih možnosti ni več, da ne vidita poti kako naprej v dvostranskih pogajanjih, saj da smo v preteklih petnajstih letih nekajkrat predelali vse možne variante rešitve, prišli do dobrega sporazuma Drnovšek – Račan, ki pa je bil na koncu ponovno zavrnjen in da bi bilo zato najbolje poiskati pomoč tretjega, torej odločiti se za arbitražo.

Odgovor je prišel konec junija naslednjega leta. Bilo je kratko politično sporočilo. Hrvaška vlada, dr. Ive Sanaderja in najmočnejša opozicijska stranka, kasnejšega predsednika vlade, Milanovića, menita, da so izčrpane vse možnosti bilateralnih pogovorov o odprtih vprašanjih s Slovenijo in je zato predlog o arbitraži nova hrvaška uradna iniciativa.

Drnovšek je nadaljeval svoja srečanja z Mesićem do nenadne odpovedi zadnjega sestanka, ki bi moral biti sredi februarja 2007 v Bjelovaru. Drnovšek je vedel, da je ponavljajoči se krog začetih in tik pred koncem odpovedanih pogajanj in nenehne predloge o novih začetkih, potrebno prekiniti. Tudi zato odpoved bjelovarskega pogovora. Začel se je čas čakanja na nov predlog o arbitraži. Dve leti kasneje sta ga po intenzivnih pogajanjih podpisala takratna predsednika vlad, Borut Pahor in Jadranka Kosor.

Sedaj skorajda tik pred koncem dela arbitražnega sodišča in razglasitvijo odločitve, je jasno, da Republika Hrvaška ne more sprejeti odločitve Stalnega arbitražnega sodišča o mejnem sporu s Slovenijo.
Predvsem zato, ker bi to postal instrument za rešitev mejnih sporov z vsemi sosednjimi državami, ki pa ga le ta ne želi.

Namera republike Hrvaške je parcialno reševanje mejnih sporov z vsako državo posebej in predvsem z vsako državo z drugačnimi pravili iskanja rešitve. Samo kot primer. Če naj velja za rešitev določitve meje na reki Muri en princip, potem žele pri določitvi meje na Donavi z Republiko Srbijo uveljaviti povsem nasproten pricip. Natančno tistega, ki ga v razpravi z Slovenijo dosledno zavračajo kot neprimernega.

Ob tem nastaja z arbitražo še drugi problem. Naloga sodišča je, da določi stik Slovenije z odprtim morjem. Priznanje takšne odločitve, bi pomenilo tudi priznanje principa za določitev podobnega spora, o določitvi stika Bosne in Hercegovine z odprtim morjem ter imelo tudi neposredne nastavke pri reševanju mejnega spora z republiko Črno goro. Če se ustavim samo pri dveh razlogih, zakaj je Hrvaška nenadoma odpovedala podpisan in v obeh parlamentih ratificiran sporazum o arbitraži s Slovenijo.

Hrvaška je ocenila, da je bolje zgolj in samo ponoviti že ustaljeni in obvladani diplomatski princip o pogajanjih o določitvi mejne črte, ki jih iz takšnih ali drugačnih razlogov skorajda tik pred koncem odpovedo. Tako je bilo v dogovorih s Slovenijo, Bosno in Hercegovino, pa tudi s Črno goro. S Srbijo jih niti niso dobro začeli.

V arbitražnem sporazumu so spregledali ključno razliko z vsemi dosedanjimi dogovori s Slovenijo. Navedena je že v preambuli, 04.11.2009, podpisanega sporazuma. Navajam.

Da sta se vladi obeh držav sporazumeli, »glede na to, da v številnih poizkusih nista razrešili spora glede meje na kopnem in morju in z odobravanjem in posredovanjem Evropske komisije ustanovita arbitražno sodišče…« Prav zato sta sporazum o arbitraži podpisala, ne samo, takratna predsednika vlad, Borut Pahor in Jadranka Kosor, temveč tudi, za predsedstvo Sveta EU, Fredrik Reinfeldt. To ni bil več samo dogovor o rešitvi mejnega spora med dvema državama, temveč je postal obvezujoč mednarodni dokument o rešitvi spora in določitvi meje med Slovenijo in Hrvaško.
Ali kot je toliko pred tem na pogovoru v Rogatcu, dejal Drnovšek, mi ne želimo z svojim mejnim sporom biti del novega evropskega problema, temveč del rešitve.
Z določitvijo principa, torej arbitraže, lahko dejansko pomagamo EU pri reševanju drugih vprašanj v regiji. Mislil je seveda tudi na vsa odprta mejna vprašanja republike Hrvaške z ostalimi sosednjimi državami.

Iz podpisanih ter v parlamentih potrjenih in sprejetih zavezujočih mednarodnih obvez pa seveda ni mogoče kar izstopiti ali se delati kot da jih ni. Tako kot je Hrvaška enostavno zanikala sporazum, ki ga je z predsednikom Bosne in Hercegovine, Alijo Izetbegovićem, podpisal dr. Franjo Tuđman ali že dosežen sporazum, ki je bil rezultat dolgotrajnih pogajanj Drnovška in predsednika hrvaške vlade dr. Nikice Valentića. Tudi zato ne, ker je bil prav ta dokument, sporazum o arbitraži, ključen za nadaljevanje hrvaških pogajanj o polno pravnem članstvu v EU in tudi zato, ker je v eni izmed verzij sporazuma obstajala določba o časovni pogojenosti dela arbitražnega sodišča in polnopravnim članstvom sosednje države v EU.

Tu je razlog Milanovićevega naknadnega problematiziranja vloge evropske komisije v tem sporu in nato predloga novega hrvaškega zunanjega ministra Kovača, da je potrebno najti novo rešitev spornih mejnih vprašanj na podlagi mednarodnega prava in bilateralnih pogovorov. Ter, da bo zato obiskal Slovenijo z predlogom o novem začetku pogovorov Ljubljana – Zagreb in ne več Ljubljana- Bruselj-Zagreb.

Zelo dobro namreč ve, da je ključna naloga hrvaške diplomacije in politike nagovoriti slovensko diplomacijo k soglasju o novem začetku. K novim bilateralnim pogajanjem, to pomeni tudi k svojevrstnemu slovenskemu izstopu iz sporazuma o arbitraži.

Odgovor Slovenije je lahko razmeroma enostaven, da spoštuje podpisane mednarodne obveze in ratificirane sporazume ter da ima sosednja država možnost predlagati sodišču takojšnjo uveljavitev že usklajenega in parafiranega dvostranskega sporazuma Drnovšek – Račan.