Borut Šuklje

Ni mi povsem jasno, ali vplivni predsednik najmočnejše hrvaške politične stranke, Tomislav Karamarko, ni vedel, da zakon o lustraciji, ki ga je pred meseci najavljal, nikoli, tudi v času velike in neprizivne oblasti dr. Franje Tuđmana ni mogel dobiti parlamentarne podpore ali je šlo le za predvolilni zanos in predvolilno trosenje obljub, zaradi všečnosti in željenih volilnih glasov.

Lani, nekako na začetku predvolilnega časa je Karamarko, v intervjuju za tednik Globus, zahtevo po lustraciji postavil skorajda v sredino svojih programskih opredelitev. To je nujno potreben družben proces s katerim bo, kot je dejal nova oblast, javno osvetlila prikrite boljševike, tako politike kot intelektualce, ki ne spoštujejo svoje države in se skrivajo v plašču evropske demokracije. Kasneje je dodal, da lustracija ni lov na ljudi, temveč borba za sodobno hrvaško državo ter odločitev, da bodo vse odločitve in vrednostne opredelitve sodobne Hrvaške, utemeljene na domovinski vojni, borcih te vojne ter dr. Franji Tuđmanu. Da je mogoče le tako obvladati duhovno dediščino komunizma, ki da je še vedno prisotna v velikem delu hrvaške družbe, državnih in kulturnih institucij.

Samo mesec kasneje, je predlagani načrt malce skrčil, saj da je za lustracijo, ki bi ji sledilo kaznovanje odgovornih za nezakonito in nedemokratično odločanje v bivšem režimu prepozno in da naj bi šlo predvsem za resnico o polpretekli zgodovini.

Nato je pred dnevi, konec februarja letos, Karamarko, na shodu svoje stranke v Varaždinu, zatrdil, da ne pripravljajo nikakršnega zakona, ki bi bil podlaga lustraciji in da ga tudi ne zanima ali kdo takšen zakon pripravlja, saj če bi ga njegova stranka želela, bi ga napisali sami.

Da bi ta popoen preobrat razumeli, se moramo vrniti nazaj.
Najprej v osemdeseta leta prejšnjega stoletja.

Mislim na čas obiska takratnega opozicijskega politika, Franje Tuđmana, leta 1987 v Kanadi. V Torontu je imel predavanje o zgodovinskih predpostavkah samoopredelitve narodov. Takrat sem prvič zasledil oceno, da je njegov nastop svojevrsten prikaz nacionalne pomiritve, saj da so se predavanja nekdanjega generala JLA, ki se je boril v partizanih udeležili tisti, ki so se v isti vojni borili na nasprotni strani. Dobro je, da nismo bili vsi na isti strani je odgovoril nekaj dni kasneje, a smo se borili za Hrvaško, vi na svoj in mi na svoj način.
Tu je vznik Tuđmanove politične teze o narodni pomiritvi, ki je zaznamovala nastanek njegove politične stranke in kasnejšo distanco do raznih predlogov o lustraciji, predvsem po vzgledu držav vzhodne Evrope. Takšno politično stališče, mu je tudi omogočilo zelo pragmatično odločitev, da je v varnostne strukture nove države prevzel večino ljudi iz bivše Službe državne varnosti.

O tem sem na eni izmed delovnih večerij v Zagrebu, spraševal tudi svojega takratnega kolega, notranjega ministra Ivana Penića in nekaj let kasneje dr. Ivico Račana. Njuna ocena je bila podobna, da je pokojni predsednik ocenil, da bi bilo v času vojne za neodvisnost države povsem neprimerno delati nov razdor z zakoni o lustraciji in da je bila tema kasneje tudi dejansko umaknjena z dnevnega reda.

Vendar ni bilo povsem tako. Osnovna politična teza o pomiritvi in spravi partizanskih in ustaških sinov je ostala na deklarativni ravni nedotaknjena. Bila je Tuđmanova. Vendar je bil bivši predsednik zelo kmalu po koncu vojn postavljen pred dilemo svojih vplivnih sodelavcev, da oni dejansko zmagujejo na volitvah, da pa imajo realno oblast v rokah bivši komunisti. Kot pravi Tuđmanov biograf, Darko Hudelist, se je to navzven kazalo kot spor strankarske desnice in tako imenovane struje tehno managerjev v stranki.
Spor ni nastal zaradi drugačnih pogledov, vplivnega obrambnega ministra Gojka Šuška ali takratnega predsednikovega zaupnika dr. Ivića Pašalića s predsedniki hrvaških vlad, Franjo Greguričem, Nikico Valentićem ali Zlatkom Matešo, na razvoj hrvaškega gospodarstva, temveč je bil temelj spora prav različna ocena pomena lustracije. Kar je danes bolj razumljivo, ko vemo, da so bili prvi prepričani, da je zakon o lustraciji potrebno najprej uporabiti kar za odstranitev bivših predsednikov vlad in njihovih gospodarskih somišljenikov iz javnega in političnega življenja države. Lustracijo so zagovorniki razumeli kot možnost spremembe razvoja države v bolj domačijsko, zaprto in samozadostno.

V začetku leta 1998 je ena izmed parlamentarnih strank, ki jo je vodil Ante Đapić uspela zakon o lustraciji spraviti v parlamentarno proceduro. Kot osnova sta jim služila, tako predlagatelj, podoben poljski zakon in osnutek slovenskega zakona.
Cilj lustracije naj ne bi bil kazenski pregon posameznikov, temveč njihov umik iz javnega življenja. Ob tem je imel zakon zanimivo izjemo. Vnaprej naj bi amnestiral vse, ki so bili, ne glede na svoje politične položaje v bivši državi, preganjani ali zaprti zaradi svojih demokratičnih prepričanj in ravnanj. Eden izmed njih naj bi bil general Tuđman, drugi bivši javni tožilec, Vladimir Šeks.
Zakon brez podpore največje stranke seveda ni mogel računati na sprejem. Predsednika so začeli ponovno prepričevati, da velja glasovati za in Dr. Ivic Pašalić naj bi ga prepričal. Dobil je nalogo naj Tuđmanovo odločitev o podpori predlogu zakona o lustarciji prenese poslanski skupini vladajoče stranke in takratnemu vodji skupine, dejansko pa prvemu človeku hrvaškega parlamenta, Vladimirju Šeksu. Od tu naprej so dejstva malce nezanesljiva. Rezultat Pašalićeve misije ni bil uspešen.
Predlog zakona je bil namreč umaknjen že ob samem sprejemanju dnevnega reda. In nagradno vprašanje, kdo je bil zadosti močan, da je, 18.marca 1998, predlagal umik tako vročega zakona iz razprave? Najmočnejša stranka, Tuđmanov HDZ in v njenem imenu, Vladimir Šeks. Njegova obrazložitev je bila razmeroma kratka, da predlog zakona krši načelo enekopravnosti državljanov pred zakonom, da je nemoralen in škodljiv za državne in nacionalne interese. Še bolj presenetljiv je bil rezultat glasovanja, 63 glasov proti, 7 za umik zakona.

Konec oktobra 1999 se je razprava ponovila. Ponovno s predlogom Đapićeve stranke. Sklicevali so se tudi na spremenjen Tuđmanov odnos do narodne pomiritve, da se ji celo odpoveduje in da govori o novi potrebi družbene dekomunizacije. Predlagatelj je poudaril, da zakon ne predvideva nikakršnih pregonov, temveč zgolj in samo preverbo vsakega posameznika, ki kandidira na vodilne državne funkcije, torej tudi na vsa vodilna mesta v podjetij, kjer je država lastnik, ali so bili v bivšem režimu deležni privilegijev. Izgledalo je, kot da v tem poizkusu ni prav nič prepščeno naključju in da bo predlog zakona uspelo uvrstiti na dnevni red parlamentarnega zasedanja. Pa ni bilo tako. Poslanec največje stranke, Tuđmanove HDZ, akademik Dubravko Jelčić, je tako kot leto poprej Šeks, predlagal umik predloga z dnevnega reda. Rezultat glasovanja 77 proti dvema glasovoma za umik.

Tako je lustracija nekako odšla iz političnih razprav v sosednji državi. Začetek tokratne razprave se je nekako najavljal ponovno v decembru pred dvema letoma, na akdemiji posvečeni petnajsti obletnici smrti hrvaškega predsednika, dr. Tuđmana.
Takrat je Karamarko, nove parlamentarne volitve so bile že razmeroma blizu, nastopil s tezo, da je predsednikova politika nacionalne pomiritve stvar preteklosti, saj, da prav oni, ki danes zanikajo samostojno Hrvaško, to počno, ker izkoriščajo demokracijo, ki jim jo je z idejo sprave omogočil prav Tuđman.

Sledila je ponovna napoved in ponovna odpoved ideje zakona o lustraciji.