Vila Madama je pravzaprav veliko več. Tako kot večina srečanj, ki jih bolj ali manj zakrito gosti, je tudi njen naziv vsaj na prvi pogled zavajajoč. Gre za prelep pozno renesančni dvorec, skorajda v centru Rima, z ohranjenimi vrtovi in bogato zgodovino lastništva. Sedaj ga uporablja italijanska vlada za gostitev mednarodnih srečanj, še bolj pa njeno zunanje ministrstvo za sestanke in posvete, katerih sporočila niso namenjena javnosti temveč ostajajo bolj ali manj v lasti udeležencev pogovorov.
Eno izmed takšnih srečanj je bilo tudi v torek, 9. februarja letos. Pravzaprav so ga označili kot neuradno in diskretno večerjo, povsem neformalne združbe, ki naj bi še pred prihajajočim praznovanjem šestdesete obletnice podpisa Rimske pogodbe, s podpisom katere je bila ustanovljena Evropska gospodarske skupnost, izmenjala nekaj besed o pripravah obeležitve pomebnega ljubileja. Pa se je zelo hitro pokazalo, da je šlo za veliko več.
Vabljeni na večerjo, s skrbno izbranim jedilnikom, so bili zunanji ministri Belgije, Francije, Nemčije, Italije, Luksemburga in Nizozemske, torej držav podpisnic izvirne evropske pogodbe. In vprašanje, ki je označevalo uvod v razpravo je bilo samo eno, ali še govorimo o istih evropskih vrednotah in interesih kot so pred toliko leti na sestanku, ki je pomenil tudi dejanski konec nekega dolgega obdobja, ki je bil predvsem čas vojn in začetek novega sodelovanja, solidarnosti in sobivanja?
Za tem razmeroma nedolžnim spraševanjem, ki bi ga sicer lahko pripisali večerni razpravi dobro informiranih sogovornikov, pa se dejansko kaže tudi za Slovenijo, skrajno usodno vprašanje.
Za našo državo morda najpomembnejše po osamosvojitvi.
Vendar to ni bilo več samo vprašanje, bil je premislek o morebitnem novem in bolj zavezujočem povezovanju najbolj povezanega dela Evropske unije.
In šlo je tudi za več, kot so prinašali pred meseci predlogi o nekakšnem mini schengenskem prostoru. Ti slednji predlogi so takrat izhajali iz dnevno preverljivih dejstev, da se begunski val, ki si je za svoj cilj izbral evropske države ne bo končal, ter da bo v Evropo prišlo veliko več pribežnikov v veliko krajšem času od pričakovanega. Hkrati to pomeni, da na zunanjih šengenskih mejah, predvsem grško turški, ni zadostnega in potrebnega nadzora, da so zato posamezne evropske države uvedle unilaterarne ukrepe in da je potrebno na novo določiti evropski prostor svobodnega gibanja in pretoka blaga in storitev.
Sestanek v Villi Madame je bil dosti bolj določen. Seveda tudi v tem, izhajajoč iz ocene, da je nujno potrebno obvladati migracijska gibanja in da Evropa ne more in ne sme biti edini kontinent, ki bi bil zavezan k reševanju tega strahovitega in strašljivega humanitarnega problema.
Najverjetneje so se spomnili tudi s tem povezanih nedoslednosti in pozabe izpolnjevanja zavez. Kot one, da bi morali v EU v skladu z maastrichtsko pogodbo oblikovati enote, ki bi štele 60.000 mož namenjene hitremu posredovanju, čeprav bi danes prav te lahko predstavljale ključen del obrambe zunanjih evropskih meja. S tem pa bi bila aktualna pogajanja z republiko Turčijo dosti drugačna. Ne bi bila pogajanja o tem, koliko beguncev za koliko denarja, niti ne o takojšnji vizumski liberalizaciji in odprtju petih pogajalskih poglavij, temveč pogajanja o sodelovanju pri reševanju zapletenega in človeško občutljivega vprašanja velikega begunskega vala.
Od takšnega opisa razmer so udeleženci večerje naredili korak naprej in ocenili, da je migrantska kriza samo pospešila tok sprememb v Evropski uniji. Najprej z oslabljeno vlogo Francije, napovedanim referendumom o izstopu Velike Britanije ter povsem na koncu z iskanjem nove vloge višegrajske četverice, Poljske, Madžarske, Češke in Slovaške. Povsem v skladu s tezo, ki jo je v nedavnem pogovoru z Sašo Vidmajer, nazorno razložil predsednik madžarskega parlamenta Laszlo Koever. Da je skupina teh držav, v kateri mora igrati vodilno vlogo Poljska, vedno bila močna skupina znotraj EU, česar pa niso nikoli posebej izpostavljali. Da pa je sedaj napočil čas, da se teži primerno vključijo v politično odločanje. Naveza poljskega predsednika Dude in madžarskega premiera Orbana postaja temu primerno glasna in zahtevna.
Morebitna in pričakovana nadaljna razprava o povezovanu najbolj povezanih držav EU, je za Slovenijo ključna in odločujoča.
Tesnejše povezovanje integriranega jedra stare Evrope, kot so rekli na večerji, ki bo ob visoki obletnici še slavila iste vrednote, lahko postavi Slovenijo v povsem nov in neželen položaj. V prostor, ki bi mejil na novo povezano evropsko jedro držav, ki žele biti še bolj povezane in morebiti manj povezano skupino višegrajskih držav ter sosednjo Hrvaško in ostale države zahodnega Balkana.
Skupina višegrajskih držav ni zainteresirana in še manj pripravljena na nove širitve. Morda je to najbolje vidno prav ob poizkusih hrvaške predsednice Kolinde Grabar Kitarović k tesnejšemu povezovanju s to skupino držav in umiku Hrvaške iz regije. Političnih rezultatov te njene iniciative, o kateri sem pred meseci prav tu obširneje pisal, ni. In jih najverjetneje tudi ne bo.
Zato so toliko bolj pomembne vesti o novem sestanku rimske šesterice, torej držav, ki zagovarjajo pomembnost tesnejših poveza držav Evropske unije. Ta naj bi bil v razširjenem formatu prve dni aprila, zanj pa naj bi ob avstrijski, španski, portugalski in morda še kateri, dobila vabilo tudi vlada dr. Mira Cerarja.
Za aprilsko vabilo bodo pomembni trije kriteriji, makroekonomska stabilnost države, gospodarska uspešnost ter tudi načini sodelovanja pri reševanju begunskega in migrantskega vala. Slovenija ima uspešno izvozno industrijo, dobre in zaupne odnose svojega finančnega ministra s ključnimi evropskimi kolegi ter v pravem času predlagano iniciativo o obvladovanju migrantskih tokov. In ne povsem na koncu, Slovenija želi, kot dosledno poudarja predsednik Borut Pahor, imeti urejene odnose s svojimi sosednjimi državami. Tudi s Hrvaško.
Pravzaprav bi bile vabljene vse tiste evropske države, ki žele dolgoročno evropsko prihodnost in dele, kot piše v rimskem komunikeju, globje in večje integracije. Predvsem zato, ker ocenjujejo, da je struktura in konstrukcija EU, ki se je postavljala skozi zadnja desetletja danes ogrožena. Ogrožena je skupna valuta, ogrožen je šengenski režim odprtih meja, ni znana usoda napovedanega britanskega referenduma.
Kot je bilo razumeti pogovor v vili Madama, sta odgovora lahko predvsem dva, ali globlja integracija ali pa nova evropska fragmentacija in obuditev vseh težav, ki označujejo evropsko zgodovino prve polovice 20. stoletja in stoletij pred tem.
Tudi zato je vabilo slovenski vladi na nov aprilski sestanek tako pomemben in usoden.
Borut Šuklje 