Vedno se je začelo z zaupnimi šepeti. In prav tako ponavljajoča je bila njihova vsebina, da gospa prihaja na obisk in s seboj prinaša zapečateno kuverto s prav tako zaupnimi nalogi za aretacije.
Sledila so uradna sporočila, ki so po večini skušala minimalizirati vsa ugibanja o številu navedenih imen in priimkov, ki naj bi bila navedena v pričakujočih zaprtih pismih. Šlo je za obtožnice, ki jih je prinašala takratna glavna tožilka Mednarodnega sodišča za vojne zločine, storjene na območju bivše Jugoslavije, Carla del Ponte. Ni šlo le za pravno orodje za sankcioniranje storjenih zločinov, temveč za svojevrsten političen instrument, ki je spodbujal in silil oblasti k spoštovanju danih obljub in mednarodnega pravnega reda. Odnos do zahtev haškega sodišča je neposredno določal in način in hitrost pogajanj o članstvu v Evropski uniji. Prav zato so bili tožilkini obiski in njene zahteve vedno predmet sporov, ne samo z njo in sodiščem, temveč tudi znotraj vladajočih politik.
Nikoli ni bil namreč prav pravi trenutek za zahteve sodišča in vedno bi bilo veliko bolje, če bi del Pontejeva z zapečatenimi obtožnicami prišla vsaj mesec ali dva kasneje. Tako zaradi, so pojasnjevali, velikih notranje političnih trenj in sporov med reformisti ter ostalimi, kot zaradi bližajočih se lokalnih ali državnih volitev.
Večinoma sem vse te obiske glavne tožilke spremljal povsem od blizu, poslušal argumente sodišča in razloge ključnih politikov, zakaj bi bilo bolje z obtožnicami počakati, pa tudi zahteve ostalih, da zahtev haškega sodišča ni potrebno upoštevati.
In vedno sem tudi sam lahko najdel razloge za pojasnilo, zakaj prav sedaj ni pravi čas. Pa se je vedno izkazalo, da nikoli ne bi bil pravi čas.
Zadnji dan letošnjega marca se mora pred mednarodno sodišče v Haagu vrniti tudi obdolženec Vojislav Šešelj. Sodišče bo namreč tega dne razglasilo sodbo. Seveda ni nikakršno presenečenje, tudi za sodnike ne bi smelo biti, da se Šešelj ne želi prostovoljno vrniti. In prav tako ne more biti presenečenje, da so s to zahtevo povzročili srbski vladi Aleksandra Vučića, veliko težav.
V razmerah, ki niso prav enostavne. Država je namreč tik pred parlamentarnimi volitvami. Šešeljeva stranka, sodeč po preliminarnih analizah, lahko ponovno prestopi parlamentarni prag. Očitne so razlike v ocenah predsednika države, Tomislava Nikolića, ki govori o spoštovanju zahtev haškega sodišča in dolžnostih države, če se obdolženi Šešelj sam ne bo pojavil pred sodiščem in predsednika vlade, ki poudarja, da čas pred volitvami ni pravi čas za privedbo obdolženega.
Ta pravi čas, ki ga pojasnjuje Vučić razumem širše kot posledico vsaj dveh dejstev. Da je vlada skozi parlamentarno proceduro pripeljala pomemben zakon o potrditvi sporazuma z zvezo Nato in bila takoj deležna napadov domačih oponentov ter hladnega odziva Moskve in takojšnjih ruskih zahtev po podelitvi specialnega vojaškega statusa njihovemu humanitarno izobraževalnemu centru v Nišu. Ter drugega, da se sodeč po nedavnih demonstracijah v Prištini z zahtevami po zamenjavi oblasti in objavi katastrofalnih podatkov o socialnem in gospodarskem stanju, radikalizirajo razmere na Kosovu z vsemi morebitnimi posledicami. Tudi o pomenu nadaljnih bruseljskih pogajanj z Beogradom in priznanjem že dogovorjenega, tudi pravice do oblikovanja zveze srbskih občin na Kosovu in dosledne zaščite Srbov in vseh ostalih manjšin.
Zahteve po Šešljevi vrnitvi v Haag, tokrat ni prinesel tožilec, Serge Brammertz, niti ni prišla v zaupni in zapečateni kuverti, bila je posredovana z ustaljeno diplomatsko pošto. Pa vendar bo morala Vučićeva vlada odgovoriti. Razmere resda niso enake, kot pred skoraj natančno trinajstimi leti, ko je ob takrat prostovoljnem odhodu v Haag, Šešelj grozil s tem, da bo po njegovem odhodu gorela Srbija ter bolj ali manj metaforično napovedoval uboj predsednika vlade, dr. Zorana Đinđića. Ne gre pozabiti, da se je namestnik ruskega premiera Dimitrij Rogozin v času svojega januarskega obiska v Beogradu posebej in na svojo zahtevo sestal tudi z Šešljem, zato se bodo ponovno odprla tudi vprašanja, ki smo jih lahko spremljali skorajda od ustanovitve haškega sodišča in so bile pravzaprav povse notranje politične.
Ločimo jih lahko v dve skupini, tista, ki so neposredno polemizirala in zavračala pristojnosti mednarodnega sodišča in drugo skupino, ki je problematizirala čas zahtev. In ob tem še dve izjemi. Dva predsednika vlad, ki sta se znala s sodiščem in predvsem glavno tožilko, neposredno in večinoma tajno uspešno pogajati. Prvi je bil dr. Zoran Đinđić, drugi hrvaški predsednik vlacde dr. Ivo Sanader.
Đinđić se je tudi dogovoril o izročitvi Miloševića. Odziv je sledil le dan kasneje, konec junija leta 2001, ko je je takratni predsednik še Zvezne republike Jugoslavije, dr. Vojin Koštunica, veleposlanikom akreditiranim v Beogradu, pojasnjeval, da izročitve Slobodana Miloševića haškemu sodišču, ne more šteti za zakonito in ustavno, saj da je zvezno ustavno sodišče že dan pred izročitvijo sprejelo začasen ukrep suspenza Uredbe o sodelovanju s Haagom do končne odločitve o ustavnosti tega dokumenta. Dr. Koštunica je povsem očitno polemizirajoč z Đinđićevo vlado, nadaljeval, da takšno ravnanje lahko razume le kot resno ogrožanje pravne ureditve države, saj da pravne države ni mogoče graditi na nezakonitosti. Vlada naj bi iz arsenala Miloševićeve politike, ki je bila kot je tistega dne rekel Koštunica, bila resnično usodna za državo in narod, prevzela in oživila njene najbolj nedemokratične elemente, stanje brez zakonov ter vlečenje prehitrih in ponižujočih potez, ki jih nihče v mednarodni skupnosti vsaj izrecno ni zahteval.
Ta spor o načinih sodelovanja s haškim sodiščem, je bil večinoma, vsaj v diplomatskih krogih razumljen kot spor med legalisti in reformisti v srbski politiki oziroma med Đinđićem in Koštunico. Dejansko pa je že šlo, kot je napisal v svojem tekstu Srbija kot nedokončana država, Nenad Dimitrijević, za izgubo ključnega državnega konsenza, v katero smer naj se razvija Srbija po Miloševiću, v moderno državo srbskega naroda ali državo vseh Srbov.
Vsebinsko podoben odnos do haškega sodišča je imel tudi pokojni hrvaški predsednik dr. Franjo Tuđman. Njegova teza je bila, da Hrvaška nikoli ne bi smela dovoliti aretacije in še manj izročitve Haagu tistih hrvaških častnikov, ki so sodelovali v vojaških operacijah za vrnitev hrvaškega ozemlja pod nadzor hrvaške vlade.
Po njegovi smrti je sodišče pridobilo veliko količino dokumentov, zapisov in posnetkov pogovorov skritih v vojaških oporiščih v Zagrebu in Splitu, ki so omogočila vložitve novih obtožnic.
Ena izmed njih je bila tudi proti generalu Mirku Noracu. Nova vlada dr. Ivice Račana je bila v odgovorih nespretna. Opozicija je v skladu z Tuđmanovo doktrino o nesodelovanju z sodiščem organizirala velike demonstracije. Na rivi v Splitu se je zbrao dobrih dvesto tisoč protestnikov, ki so zahtevali padec vlade in najavili pohod na Zagreb. V Račanovi vladi so se nekako le uspeli uskladiti, med obema možnostima, uporabo policije proti demonstrantom in poizkusom mirne rešitve. Podpredsednik Goran Granić se je s pomočjo posrednikov uspel dogovoriti z del Pontejevo, da bodo Noracu sodili doma in da bo prisojeno kazen prestal v hrvaških zaporih.
Drugi del političnih odzivov na haške obtožnice se je skliceval na čas.
Ko je del Pontejeva sporočila Račanu, da ima v zapečateni ovojnici nalog za aretacijo generala Janka Bobetka, je bil njegov odgovor, po prvem vzkliku, samo tega ne, razmeroma racionalen. Da je šele dodobra prevzel vlado, da so razmere skrajno težke in da bi sodelovanje njegove vlade v aretaciji generala, pomenilo tudi njen konec. Odgovor glavne tožilke je bil ponavljajoč, če bi želela upoštevati vse vaše časovnice in vaše politične razmere, ne bom nikoli končala dela.
Prav isti odgovor je uporabila tudi oktobra 2003. O vsebini mi je na pogovoru v moji beograjski rezidenci pripovedoval minister Žarko Korać. Tožilka je prišla z štirimi kovertami in v njih štirimi novimi obtožnicami, ki jih je želela izročiti novemu srbskemu predsedniku vlade, Zoranu Živkoviću. Prišlo je do prepira in ocene, ki jo je izrekel zunanji mnister, sicer zelo umirjen Goran Svilanović, da tožilka ne razume ne razmer ne časa v katerem prinaša nove zahteve. Da naj jim da čas vsaj do začetka naslednjega leta, saj da so v toku parlamentarne razprave o nezaupnici vladi, predsedniške volitve, reforme v Vojski etc. in končal da gospa zares ne ve za kaj se gre. Del Pontejeva naj bi takoj zatem vstala in zapustila sestanek.
Obtožnice, ki jih je prinesla v zapečatenih kuvertah so seveda ostale.
Kaže, da tudi zadnji marčevski dan letos ne bo prav drugače. Šešelj bo moral priti v Haag in poslušati sodbo. Vučićeva vlada pa nadaljevati svojo evropsko pot.
Borut Šuklje 