Razmerje s šefom tajne službe

Najprej so bile samo fotografije hrvaške predsednice Kolinde Grabar Kitarović, oblečene v značilen in nezgrešljiv rdeče-bel športni dres, in nato njene vesele, spodbudne, skorajda evforične izjave o veliki in pomembni zmagi rokometnih reprezentantov njene države in njihovi uvrstitvi v boj za medalje.

Skorajda tik ob tem zmagoslavju pa je predsednica povedala še nekaj, kar ni bilo v nikakršni povezavi z velikim športnim tekmovanjem. Da bo po vrnitvi domov – prvenstvo, na katerem je predsednica bodrila tekmovalce, je bilo konec januarja na Poljskem – zahtevala sklic sveta za nacionalno varnost in predlagala takojšnjo zamenjavo šefa osrednje hrvaške tajne službe Dragana Lozančića.

Pa tudi ta vest ni bila prav presenetljiva. Nekatere države, recimo temu z mlado demokracijo, ob menjavah izvršne oblasti rade posežejo tudi v delovanje obveščevalnih služb in ne glede na mandat zamenjajo njihove šefe. In v sosednji državi so prav v tistih dneh imenovali novega predsednika vlade in njegov nov kabinet. Zdelo se je, da je Grabar Kitarovićeva zgolj glasnik odločitve nove oblasti. A motili sta me dve dejstvi.

Prvo, da je vplivni član vodilne vladne stranke in poznavalec ustroja, zgodovine in prakse delovanja hrvaških služb, Miroslav Tuđman, oktobra 2012, ko je vlada Zorana Milanovića imenovala Lozančića za obveščevalnega šefa, govoril o njem zelo izbrano in pohvalno. Drugo dejstvo, ki se mi nekako ni skladalo s predsedničino najavo, pa je zakonodaja, ki natančno določa, da mora imeti predlog o zamenjavi sopodpisnika – predsednika vlade. Tihomir Orešković je bil skorajda zadržan v svojem komentarju. Povedal je samo, da bo moral Lozančić oditi, če bo dokazano, da je prekršil zakon.

Izvršitev predsedničine izjave ni bila več povsem samoumevna. In je postala še malo manj, ko je sledil veliki finale. Izvedelo se je, kaj je ključni razlog menjave šefa službe. Bolj ali manj naključni prisluhi zelo določenim predsedničinim telefonskim pogovorom.

Toda preden se lotimo omenjenega prisluškovanja, se vrnimo malo nazaj. No, ne prav malo, skoraj 25 let. V čas, ko je takratni predsednik HDZ sklical v Zagrebu prvi kongres stranke. Organizacijsko ga seveda ne bi mogel sklicati brez tihega dogovora s takratnim ministrom za notranje zadeve takratne Socialistične republike Hrvaške Vilimom Mucem. Ta je omogočil odprtje meja – predvsem letališča Pleso – vrsti posameznikov, ki so imeli popolno prepoved vstopa na Hrvaško in čakajoče naloge za aretacije.

Med prispelimi je bil tudi Tuđmanov znanec iz njegovih potovanj po Kanadi in ZDA Gojko Sušak. Kasnejši najvplivnejši minister, ki pa je že takrat sooblikoval kongresne dokumente. Prvi kongres je bil popoln triumf in napoved, da bo stranka velika zmagovalka prvih parlamentarnih volitev. A nas sedaj ne zanima ta del. Ustavimo se le pri delu, ki je pomemben za razumevanje sedanje predsedničine napovedi o razrešitvi šefa tajne službe.

Prvi kongres HDZ je, kot je kasneje večkrat poudaril Franjo Tuđman, imel sporočilo. Pravzaprav je pokazal moč – ponavljam za pokojnim predsednikom – združene domače in izseljene Hrvaške, povsem v duhu Luburićeve ideje o spravitvi vseh Hrvatov, onih doma in tistih v emigraciji.

V duhu takšne in tako razumljene sprave je Tuđman oblikoval tudi nove tajne službe. Ko danes berem spomine starega lisjaka, obveščevalca Josipa Manolića o tistem času, je vidno, da je povsem v skladu z doktrino o spravi v uradu za nacionalno varnost zbral predvsem ljudi, ki jim je zaupal in so imeli znanje. Torej predvsem takšne, ki jih je delovno poznal iz varnostno obveščevalnih služb v bivši državi. Ljudi stare šole in stare prakse. Vendar je bil to prehud izziv predvsem za vse tiste, ki so prišli iz tujine in so dobili zaposlitve v sorodnih, predvsem pa v vojaški obveščevalni službi. Začela se je nova vojna med hrvaškimi obveščevalci, ki so jo obveščeni kronisti imenovali spopad med “partizani” in “ustaši”.

Nekako v tem času je prav vplivni Sušak nazaj v domovino povabil tudi Dragana Lozančića, ki se je šolal in živel v Ameriki. Najprej je bil neke vrste vladni poverjenik za tuje novinarje – bil je čas vojne -, kasneje pa premeščen na obrambno ministrstvo, kjer je hierarhično napredoval do pomočnika ministra.

Vojno med obveščevalnimi službami je po smrti prvega predsednika dobesedno končala glavna tožilka mednarodnega sodišča za vojne zločine, storjene na območju bivše Jugoslavije, Carla del Ponte. Ivica Račan, predsednik vlade po letu 2000, je ni uspel. Bolj ali manj je zgolj razočarano ponavljal, da problem politizacije tajnih služb, kršenja človekovih pravic in zakonov ne more biti rešen zgolj z imenovanji novih šefov. Da gre za veliko več. Da se izven vseh zakonov vzpostavlja organizacija, ki ima obveščevalno moč, denar in medijski vpliv. In je sposobna poseči po oblasti.

Carla del Ponte je veliko bolj pragmatično pisala zaupna poročila o tako imenovani hrvaški Mreži, ki naj bi združevala najvplivnejše posameznike različnih služb, njihove hierarhične pajdaše iz kriminalnega podzemlja ter vplivne politike. Bila je prepričana, da Mreža s svojo močjo uspešno ščiti in skriva vse, ki jih želi kot osumljence pripeljati pred sodišče v Haagu. Tudi generala Gotovino. Zato je od Račanovega naslednika, novega predsednika vlade Iva Sanaderja zahtevala, kot pogoj za njeno pozitivno poročilo o hrvaškem napredovanju na poti v EU, naj reorganizira službe in jih združi. Tudi zato, da bi združili informacije o pobeglih generalih.

To nalogo je prevzel sedanji podpredsednik vlade in predsednik najmočnejše vladne stranke Tomislav Karamarko. Najprej je prišlo do političnega dogovora o sonadzoru in dogovornih odločitvah o kadrovskem ustroju služb, predsednika države in predsednika vlade, nato pa do združitve. Brez izpolnitve te naloge in posledično izpolnitve tožilkinih privedbenih nalogov, bi Hrvaška ostala brez članstva v EU.

Ko je po novih volitvah vlado prevzel Zoran Milanović, je imenoval tudi Lozančića. Torej človeka s podporo pokojnega Suška, podporo Miroslava Tuđmana, takrat tudi predsednika parlamentarnega odbora za nadzor nad obveščevalnimi službami. Človeka, šolanega v ZDA, na nenavaden način razrešenega z mesta pomočnika ministra za obrambo v času Račanove vlade in pred imenovanjem službujočega v ameriškem izobraževalnem centru v Garmish Partenkierchnu.

Napoved predsednice Kolinde Grabar Kitarović o njegovi razrešitvi torej ni bila tako samoumevna, kot je bilo videti v času rokometnega zmagoslavja. Tako zaradi različnih podpor Lozančiću in njegovi pravici, da konča mandat, kot zakonski zahtevi po premierovem sopodpisu takšne odločitve.

Sedaj se lahko vrnemo k predsedničinemu razlogu za takšno zahtevo. Eden izmed zakonsko dovoljenih sponzorjev njene volilne kampanje je bil tudi Zdravko Mamić, lastnik nogometnega kluba Dinamo Zagreb in človek, ki ima ključno in odločilno besedo v hrvaškem nogometu. Zaradi različnih mahinacij z nogometnim denarjem in nerazumevanjem, da ni več – tako kot v Tuđmanovem času – politika tista, ki določa višino davkov, ki jih je potrebno plačati, je Mamić v preiskavi. Sedaj je tudi potrjeno, da je bil Mamić že lani pod nadzorom varnostnih služb. V tem času se je družil in pogovarjal tudi s predsednico države. In v enem izmed prisluhov so njun pogovor ujeli.

Ni popolnoma jasno, kdaj in kdo je Grabar Kitarovićevo o tem obvestil. Ali v neformalnem pogovoru kar Lozančić sam ali glavni državni tožilec Dinko Cvitan, ko je dobil sklep o preiskavi. Pa to niti ni ključen problem. Očitno je bil o vsem, torej tudi o prisluhu predsednice, obveščen takratni predsednik vlade Zoran Milanović. In to v vročem predvolilnem času.

Milanović pravi, da resnico prisluhov poznajo le trije – on, predsednica in šef varnostnih služb. Ter da jo bodo odnesli s seboj v grob. Težava je zgolj v tem, da jo bo nekdo pred zahtevano razrešitvijo vsaj deloma razkriti. V tej luči je najbrž treba razumeti tudi skromen odziv novega predsednika vlade.