Po objavi poročila nemške policije, ki je razmeroma podrobno opisalo divjanje in teroriziranje meščanov, ki so na ploščadi pred katedralo v Koelnu želeli proslaviti prihod novega leta, je bilo jasno, da bo moral slediti odgovor. Poročilu, ki piše o kaotičnih in sramotnih dogodkih, organiziranih napadih z raznimi eksplozivi na policijo, obmetavanju proslavljajoče množice meščanov s steklenicami, spolnem nasilju nad ženskami, je sledila tudi ocena, da so bili med identificiranimi napadalci, prosilci za azil v večini. Pojasnjevali so, da jim nihče nič ne more , da morajo z njimi postopati spoštljivo, saj da jih je v državo povabila nemška predsednica vlade.
Odgovor je moral slediti. Najprej na zaprtem sestanku nemške vladajoče stranke, da je potrebno oblikovati pravila, ki bodo omogočala hitrejše vračanje tistih, ki prosijo za azil in nato z napovedmi o zaporah meja.
Brutalnost koelenskega dokazovanja, da je dovoljeno vse in da nič ne more, niti ne sme biti zakonsko sankcionirano, zaradi obvezujoče humanosti do prebeglih beguncev, je bila točka, ki je ni bilo več mogoče politično pojasniti. S Koelnom se je začelo tretje obdobje reševanja begunskega pohoda v Evropo. Prvega je označevalo predvsem bruseljsko začudeno spremljanje vala migrantov, ki so preko Makedonije in Srbije iskali pot na Madžarsko in naprej na obljubljeni Zahod. Bolj ali manj se je vse dogajalo daleč stran, tam nekje na Balkanu in je bilo posledično tudi tem državam prepuščeno, naj se dobesedno nekako znajdejo.
Evropska vlada se je bolj ali manj zaradi videza sestajala in oblikovala povsem iluzorne načrte o kvotah prebežnikov, ki naj bi jih sprejele posamične države.
Drugo obdobje se je začelo z gradnjo madžarskega zidu na meji z Srbijo in novo begunsko potjo proti Hrvaški in Sloveniji. Nato z nenavadno hitro ponovno zaostritvijo političnih odnosov Beograda in Zagreba, obnovo besednjaka iz časov vojn ter gospodarskimi zaporami. In predvsem z začetkom nemških razprav, kolikšen del tega begunskega vala lahko država sploh sprejme. Začelo se je odkrito nasprotovanje politiki Angele Merkel do beguncev in priseljencev. Notranji upor proti nemški predsednici vlade, je bil v ostalih evropskih prestolnicah razumljen kot opomnik, da bo to vplivalo tudi na veliko in prevladujočo bruseljsko avtoriteto Angele Merkel in posledično znak, da je čas za iskanje rešitev v vsaki državi posebej in ne več čas čakanja na skupen evropski dogovor. Merklova je poizkusila še s potjo v Ankaro in dogovorom s turškim predsednikom o zadržanju večine pribežnikov v njegovi državi. Izkazalo se je, da je na zmanjšanje števila beguncev bolj vplivalo hladno vrem, kot aktivna turška politika. Kmalu za tem je sledila zapora meja med Švedsko, Dansko in Nemčijo.
To je bil začetek tretjega obdobja v reševanju veliekga begunskega vala, ki ga je po vsebini zelo natančno označil, po včerajšnjem velikem dunajskem sestanku, vlade, deželnih glavarjev in županov, avstrijski kancler, socialist Werner Faymann, da je sedaj čas, ko moramo misliti predvsem na lastno državo in svoje državljane ter šele potem na Evropo. Koelnski teror je bil meja, ki je pokazala, da pri sprejemanju beguncev obstajajo meje. Da vsaka posamična država lahko sprejme samo toliko beguncev, kot jih je zmožna integrirati.
Prva je to storila Švedska, kjer so na oblasti socialisti, država, ki je zgled socialne pravičnosti in blaginje, pa tudi priseljenskega gostoljubja. Pa vendar so dobesedno zaprli meje. Za trajekt ali avtobus, ki pelje preko znamenitega mostu in pomeni vstop v državo, lahko kupiš vozovnice samo in zgolj z predložitvijo urejenih dokumentov.
Takoj zatem so postale dostopne tudi različne interne ocene, da bosta tudi vladi v Berlinu in na Dunaju zaostrili pogoje vstopa beguncev, saj da so meje sprejemljivosti že presežene. Dejansko je to pomenilo začetek procesa zapiranja meja in vračanja večine begunskega vala nazaj iz Nemčije v Avstrijo in nato v Slovenijo, ter čez vse meje držav jugovzhodne Evrope nazaj proti Grčiji in Turčiji.
Ni si težko predstavljati, kakšne politične posledice, če golgoto vračajočih se ljudi pustimo za trenutek ob strani, bi to imelo za odnose med državami tega dela Evrope. Tudi zato ne, ker smo pred meseci lahko že videli napoved takšnih razmer. Mislim predvsem na obtožujoča sporočila, ki sta si jih naslavljali vladi v Zagrebu in Beogradu. Sedaj bi bil lahko v tak morebiten nov državni spor vpleteno tudi Sarajevo, saj je po vseh razpoložljivih podatkih mogoče predvidevati, da bi velik begunski val, ob zapori hrvaških meja, skušal poiskati novo pot preko Bosne. Posledice takšne, morebitne, nove med državne napetosti pa je, ob vsem iskanju olajševalnih in umiritvenih okoliščin, težko predvideti brez ocen, ki so blizu novi nestabilnosti in sovraštvom v regiji.
Nedavno napisano in na zavezujoče naslove poslano pismo
slovenskega predsednika vlade, dr. Mira Cerarja, je zato predvsem premislek o vzrokih in posledicah, evropske politične odločitve o restrikcijah in omejitvah begunskega preseljevanja brez skupnih rešitev.
Cerar se je pred objavo pisma, svojevrstne diplomatske iniciative, posvetoval tudi s predsednikoma vlad Makedonije in Srbije, Nikolo Gruevskim in Aleksandrom Vučićem, ter dobil zanesljive znake njunega nenasprotovanja takšnemu predlogu. Te dni pričakuje tudi formalni bruseljski odziv. Obenem je bilo pismo poslano v pravem času, pred tem bi bilo preuranjeno, saj realnost dogovora s Turčijo še ni bila preverjena.
Ključna misel Cerarjeve iniciative je, da se namesto porozne grško turške meje vzpostavi druga linija upočasnitve in preverjanja beguncev, ki žele v države Evropske unije, na meji med Grčijo in Makedonijo. Na 230 kilometrih razmeroma ravne mejne linije, na bivši meji vojaške zveze Nato in bivše države Jugoslavije. Tu bi lahko ob pomoči evropskih policij, specializiranih evropskih agencij in ustrezni materialni pomoči, dejansko ponudili pomoč vsem tistim beguncem, ki so pomoči potrebni in ki zaradi bega pred vojnami iščejo azil in ki so do njega, v prvi varni državi, upravičeni. Ter zavrnili vse, ki ne ustrezajo azilnim pogojem. S tem bi se izognili prehodom vrste meja in predvsem nepredvidljivemu vračanju beguncev iz države v državo, in s tem povezanimi spori ter zapleti.
Cerar je ponudil sprejemljivo evropsko rešitev.
Ostaja pa vsaj še ena težava. Slovenija ima dobre diplomatske stike z vsemi neposredno vpletenimi državami. Cerar je pred dnevi obiskal Mereklovo, notranja ministrica Vesna Gyorkos Žnidar je tudi včeraj govorila s svojo avstrijsko kolegico, zunanji minister Karl Erjavec je opravil balkansko diplomatsko pot.
Vidno pa ni pravega pogovora z Hrvaško, kot eno izmed držav na obstoječi begunski poti. Razlogov je več, eden in pomembne je tudi ta, da je sosednja država še vedno brez vlade.
Trenutno v Zagrebu ni ustreznega sogovornika za dogovor o vsebini in izvedbi Cerarjevega predloga. In verjetno ga vsaj še nekaj časa ne bo. Seveda bo imenovan nov predsednik vlade, Tihomir orešković in bosta izvoljena tudi nova zunanji in notranji minister, toda vsi si bodo želeli vzeti potreben čas. Tega pa v sedanjih razmerah in po času Koelna, ni prav veliko. Možno rešitev vidim zgolj v uporabi edine relevantne in delujoče politične poti med državama, dober odnos predsednika Boruta Pahorja in predsednice Kolinde Grabar Kitarović.
Cerarjeva iniciativa je trenutno edina, ki lahko prepreči nepregledne posledice zapore najprej nemške in avstrijske in slovenske ter posledično hrvaške, srbske in makedonske meje.
Je edina, ki predlaga rešitev posledic medsebojnega vračanja in verjetnega nesprejemanja vračajočih se beguncev.
Borut Šuklje 