Začetek težav Tihomira Tima Oreškovića

Tihomir Orešković bo danes izvoljen za novega predsednika hrvaške vlade. Velja mu čestitati in želeti vse najboljše. Vendar je možnost njegovega uspeha omejena. Je vladar brez svoje države. Je predsednik vlade, ki pa nima stranke in poslanskih glasov, ki bodo podpirali njega in njegove predloge, bi bila istopomenska pragmatična ocena danes. Seveda tega ni potrebno razumeti povsem neposredno in ugovarjati, da ima nov premier  zadovoljivo parlamentarno večino in ob tem tudi lojalnostne obljube obeh ključnih politikov in predlagateljev njegove izvolitve, predsednika stranke HDZ , Tomislava Karamarka in predsednika politične družbe Most, Boža Petrova.

Težave mandatarjev brez poslancev se začno šele dan po izvolitvi, ko mora vladni aparat začeti sprejemati povsem določene zakonske predloge in z  njimi povezane, tudi povsem posamične odločitve.

Uspešen predsednik hrvaške vlade, dr. Nikica Valentić, je 22. septembra 1995 napisal pismo, ki je pomenilo tudi takojšnji konec njegovega mandata. Naslovnik je bil predsednik države in predsednik vladajoče stranke, dr. Franjo Tuđman. Pismo je povsem neposredno odprlo dilemo delitve oblasti.

Sporočilo je bilo še toliko bolj politično pogubno, ker je  hrvaški sabor samo nekaj mesecev pred tem, zadnji junijski dan, sprejel posebni zakon in predsednika dr. Tuđmana odlikovalo z devetimi velikimi odlikovanji. Za največje zasluge pri ustvarjanju suverenosti države in njenega ugleda v svetu, za razvoj hrvaške vojaške teorije in oblikovanje vojske, za izjemno vojaško hrabrost, za razvoj doktrine hrvaške državnosti, za zasluge v boju za socialne in nacionalne pravice, za izjemne znanstvene dosežke,za zasluge v vojni in za vodenje hrvaške države.

V tem ozračju nenadomestljivosti in slave, je Valentićevo pismo opozarjalo na povsem pragmatično težavo v razumevanju delovanja vlade. Tuđmanu piše, da obstajata dva možna pricipa delovanja vlade. Prvi, da je vladna politika, znotraj sprejetih parlamentarnih strategij, popolnoma avtonomna in drugi princip, da ima predsednik države, kot državni in nacionalni lider, pravico, da iz svojega urada vodi tudi vlado in določa tudi vse gospodarske politike. Vendar, zaključi Valentić, kombinacije  niso mogoče, saj morajo biti pristojnosti vladanja jasno razmejene. Samo dober mesec kasneje je Tuđman kot predsednik države sprejel predlog Tuđmana, predsednika vladajoče stranke, o razrešitvi predsednika vlade, dr. Valentića, člana vladajoče stranke.

Tik pred smrtjo hrvaškega predsednika Tuđmana, leta 1999, so se začeli sestajati vplivni posamezniki njegove stranke. Mate Granić, Vladimir Šeks, Valentić, Jure Radić in varuh dvora dr. Ivić Pašalić. Tema pogovorov je bila o delitvi in načinu funkcioniranja oblasti v dnevu po predsednikovem odhodu. Razmišljali so tudi o možni delitvi mesta predsednika stranke in predsednika vlade. Dr. Ivo Sanader na te sestanke ni bil vabljen. Je pa že takrat trdil, sklepam, po vsebini njegovega pogovora z urednikoma časnika Jutranji list, Markom Grčićem in Davorjem Butkovićem, maja leta 2000 v bistroju hotela Esplanade, da je potrebno najprej prevzeti oblast v stranki in šele potem iti po zmago na parlamentarne volitve.

Sanader je vedel, da ni možna nikakršna kohabitacija na premierskem mestu in da mora zato najprej v stranki premagati dr. Pašalića, kot ključni pogoj uspešnega vladanja in kot je takrat dejal, oblikovanja moderne konservativne stranke. Dve leti kasneje je Sanader na sedmem saboru stranke HDZ tesno zmagal z manj kot sto glasovi pred Pašalićem in za to uporabil najrazličnejša orodja, tudi takšna, ki niso povsem v skladu z obče priznanimi etičnimi normami ali dobro vzgojo. Ta zmaga mu je omogočila oblikovanje nove pro evropske vlade in ponudbo glavnemu tekmecu dr. Ivici Račanu, predsedniku socialnih demokratov, k uvstopu v veliko vladno koalicijo.

Sanader je bil dovolj dolgo na hrvaškem zunanjem ministrstvu, da je poznal tudi primer izkušnje sovladanja v sosednji državi. Rezidenco na Tolstojevi 33, na Dedinju, kjer je bival srbski predsednik, so že varovali kordoni policistov.

Milošević je enega od izhodov videl v tem, da vodstvena mesta v tretji Jugoslaviji, podeli uglednemu in vplivnemu pisatelju Dobrici Čosiću ter uspešnemu ameriškemu podjetniku Milanu Paniću. Prvi naj bi bil izvoljne za predsednika države, drugi za predsednika zvezne vlade.

Dan pred uradno nominacijo je Milošević iz svoje družinske hiše v Požarevcu telefoniral Paniću ter preveril, ali sprejema kandidaturo in dobil je pritrdilen kratek, da, pravzaprav yes. Miloševiću se je zaradi domače javnosti in tudi sporočila ameriški in evropskim politikam mudilo z objavo kandidatovega da. Svojemu šefu kabineta, Goranu Milinoviću, možu z vedno urejeno in   skrbno pristriženo bradico ter  akvarijem s paličnjaki v  pisarni, je  kot običajno narekoval sporočilo za javnost.

Toda že naslednji dan, ko je Panić imel sestanek s svojimi ameriškimi svetovalci, je dobil Milošević, nov ameriški telegram. Panić mu je sporočil, da ne more sprejeti kandidature, saj bi moral, če želi biti uspešen, imeti ne le podpore vladajočih, temveč vseh političnih strank, ključnih posameznikov srbske Akademije znanosti, Cerkve in vodilnih gospodarstvenikov. S telegrami so sledili vsi, najprej patriarh Pavle in vodstvo srbske pravoslavne Cerkve, nato predsednik srbske Akademije, akademik Dušan Kanazira, pa gospodarstveniki in številni posamezniki.  Panić se je odločil ter postal predsednik zvezne vlade. Imenovanje je razumel povsem dobesedno: »Milošević je samo guverner ene od držav, jaz sem glavni šef,« je pojasnjeval.

Že na enem prvih sestankov je zahteval naj Milošević odstopi in se umakne.

Dogovor o odstopu naj bi podpisala skupaj z ameriškim državnim sekretarjem Jamesom Bakerjem. Dokument je predvideval, Miloševićev odstop, odhod njega in družine v Ameriko, izdajo ustreznih ameriških papirjev za bivanje, prevzem direktorskega mesta v Panićevi banki, ter vse potrebne pritikline za ugoden kalifornijski vsakdan, hišo, avto, jahto in plačo v višini 150.000 dolarjev. Milošević je samo nekaj dni kasneje sporočil, da preklicuje dogovor in naj se omenjeni pogovor pozabi. Bilo je jasno, da se Panićeva misija ne bo dobro končala, pa se še začela ni. Milošević je nadziral skupščinski glasovalni aparat. Panić je poizkusil še enkrat. Miloševiću je povedal, da ni samo predsednik vlade, temveč tudi obrambni minister, da bo torej ukazal generalom naj ga aretiraji in da bo takrat prišel z njimi tudi sam. Odgovor je bil, naj sam ne hodi, saj sta vendar prijatelja, naj pošlje samo generale, ki  jih bo nemudoma aretiral in najverjetneje tudi dal ustreliti. Panić je kmalu zatem poizkusil z ustanovitvijo lastne stranke in kandidaturo na volitvah, pa izgubil in se vrnil domov, v Ameriko.

Princip dvojnosti predsednika vlade in predsednika stranke je ponovno preizkusil Ivica Račan. Ljubo Jurčić je bil član njegove vlade, minister za gospodarstvo. Po izgubljenih volitvah ga je Račan imenoval za predsednika strankinega sveta za gospodarstvo. Račan mu je kasneje predlagal, da bi si razdelila nov morebitni vladni mandat, sam pa  bi se umaknil v parlament, skrbel za vključevanje države v EU ter bil mentor mlajšim poslancem.

Račan je zaradi bolezni rak, razmeroma hitro, skorajda nenadoma odšel. Na strankarskih volitvah, junija 2007, je zmagal Zoran Milanović in ponovno predlagal Jurčića kot možnega mandatarja. Vendar se je tudi tu takšno sobivanje razmeroma hitro končalo. Najprej z nestrinjanjem ob Milanovićevem predlogu o odvzemu volilnih pravic izseljenim Hrvatom, torej tudi onim iz Bosne in Hercegovine, nato zaradi Milanovičevih predlogov o sestavi vlade in številu resorjev ter povsem nazadnje zaradi Jurčićevega nestrinjanja z napadi na konkurenčni HDZ. Jurčić se je umaknil še pred morebitnim nastopom funkcije.

Ne samo ti primeri, tudi sicer uspešen poizkus italijanskega predsednika vlade, Maria Montija, evropskega komisarja, profesorja in predsednika prestižne univerze Bucconi. Vlado je prevzel  kot neodvisni ekspert zaradi umiritve nervoznih finančnih trgov. Njegov mandat se je razmeroma hitro končal, z odločitvijo strankarskih šefov, da žele nove volitve, Monti pa s poizkusom oblikovanja lastne stranke.

Tihomir Tim Orešković, dosedanji uspešen farmacevtski poslovnež, začenja nov poizkus. Premiersko možnost je dobil predvsem zaradi izida volitev, ki je preprečil Karamarkovi koaliciji samostojno oblikovanje vlade in zahteval dogovor z stranko Most. Njegova težava bo predvsem ena. Kako biti istočasno uspešen predsednik vlade in obenem dovolj politično spreten, da bo svojo avtoriteto in , Valentić je napisal, avtonomijo vlade, zavaroval pred dnevnimi pritiski strank, ki so dale glasove za njegovo izvolitev. Želimo mu lahko samo veliko sreče.