Resda so se prve napovedi slišale že lani pozno jeseni. A so se zdele bolj opozorilo o mogočih posledicah kot dejanska namera. Nato se je prvi dan, takoj po koncu praznovanja ob vstopu v novo leto, tudi zgodilo. Švedska je začela preverjati dokumente potnikov, ki prihajajo iz sosednje Danske. In takoj zatem, zgolj nekaj ur kasneje, je isti ukrep na meji z Nemčijo uvedla tudi Danska. Oboji zaradi omejitve pritoka števila beguncev brez dokumentov. Pomemben političen dogovor evropskih držav o prostem prehodu meja je bil prvič od njegovega sprejetja tako neposredno izničen. Evropa se boji novega begunskega vala. Vlade evropskih držav ocenjujejo, da ne gre več samo za operativne probleme z njihovo nastanitvijo, privajanjem na novo okolje, nov jezik in kulturo, ali varnostne težave povezane s tem, temveč, da prebežni iskalci novega življenja, spreminjajo ustaljene volilne opredelitve državljanov. Da je prostor tolerance in razumevanja omejen in da bi nekontroliran in prevelik priliv azilantov radikaliziral politične zahteve ne samo glede beguncev, temveč do vseh drugačnosti v družbi. Ponovna uvedba mejnega nadzora postaja, znotraj takšnega razumevanja, nekako samoumevna.
Morda je bila prav odločitev danske vlade o uvedbi nadzora meje z Namčijo, tista ključna, ki bo razprave in predvsem namere o zaporah notranjih evropskih meja, vrnila nazaj, k strpni skupni razpravi o reševanju vzrokov in iskanju skupnih rešitev velikega begunskega pohoda v Evropo. Nemška kanclerka, Angela Merkel, si enostavno ne more dovoliti zapore nemških meja. Bi bilo politično prenevarno. V pogovoru je to tudi sporočila predsedniku Evropske komisije, Junckerju.
Evropski komisar za begunce, Dimitris Avramopulos, je zato moral v torek, drugi letošnji delovni dan, sklicati sestanek predstavnikov vseh treh držav. Ne samo, da bi si ukrepe na švedsko- danski in nemški meji medsebojno pojasnili, temveč, da bi ponovno odprli tudi vprašanje o skupni evropski obalni straži in mejni policiji ter novi krovni obveščevalni službi. Pa tudi zato, da bi umiril nove napovedi o tistem, o čemer na njegovem sestanku niso govorili, o novi in drugačni združbi držav za katere bi veljal schengenski režim.
Isti dan je o tem pisal verjetno najvplivnejši in dobro obveščen italijanski časnik, Corriere della Sera. Napovedal je posebne ukrepe nadzora na mejah z Slovenijo, če se bo število migrantov, ki prihajajo v Italijo čez slovensko mejo, povečal. Italijansko notranje ministrstvo in njihove tajne službe že nekaj mesecev intenzivno slede napovedim, nekajkrat so jih zaradi takšnih ali drugačnih popularnih razlogov izrekli tudi naši politični predstavniki, o novem velikem begunskem valu v pomladnih mesecih. Pa ni bila najbolj problematična ocena o novih prebežnikih, težavna je bila ocena, da bodo ti organizirano izbrali novo pot . Mišljena je bila topla morska pot, preko Albanije, Črne gore in Hrvaške v Istro in nato preko Slovenije v Italijo. Prav zaradi tovrstnih ocen je že oktobra lani, tedanji hrvaški predsednik vlade Zoran Milanović, s svojevrstno žičnimi preprekami, ki so jih kasneje imenovali posebna ograja zaprl, temu so uradno dejali, omejil gibanje, na mejni točki, polotoku Prevlaka, med Hrvaško in Črno goro. Predvsem kot sporočilo sosedom, je dejal Milanović, naj ne usmerjajo morebitnega begunskega toka proti Dubrovniku in Dalmaciji. Oba politična tekmeca, bil je že predvolilni čas, Milanović in volilni izzivalec Tomislav Karamarko, sta izmenično, z nadvse zaskrbljenimi obrazi, obiskovala Prevlako in z izjavami dokazovala, prvi, da oblasti v Zagrebu popolnoma obvladujejo razmere in drugi, da zaradi nesposobnosti ograjujejo mejo. Italijanske oblasti so bile ob tem še toliko bolj pozorne na različne izjave o večjem, številu zaznanih, pa ne pridržanih, varnostno sumljivih posameznikov, ki se skrivajo v množicah beguncev. In še toliko bolj analizirale in preverjale morebitne posledice nove, napovedane begunske poti.
Zapora dansko švedskega mostu Oresund, je bil zadosten povod za napoved italijanskega časnika o morebitnih enakih ukrepih na meji z Slovenijo. Časnik si seveda napovedi ni izmislil. Dobil jo je z prošnjo za objavo. Tako kot toliko let prej, ko so italijanski mediji napovedali povečano in strožjo kontrolo na mejah z Slovenijo. To je bilo v času priprav na Schengen. Takrat, v bistevno drugačnih razmerah, sem bil kot slovenski notranji minister v Rimu gost svoje italijanske kolegice Rose Russo Lervolino. Preudarne gospe, ki je nadvse skrbno poslušala. Njeni sodelavci pa zapisovali in ji podajali papirje z njihovimi ocenami. Tema so bili begunci. Takrat smo govorili o nekaj deset tisočih posameznikov predvsem iz držav bivše Jugoslavije, ki so preko naše države iskali poti tudi v Italijo. Slovenija je takrat že deloma sodelovala v schengenskem procesu. Visok policijski uradnik Marko Gašperlin je bil popolna avtoriteta tega procesa in tudi izvrsten in priznan sogovornik predvsem nemškim in avstrijskim kolegom, ki so imeli neke vrste skrbništvo nad našimi operativnimi pripravami za prevzem dela zunanje evropske meje. Zato sem imel tisto leto redna srečanja predvsem z nemškim in avstrijskim notranjim ministrom. In vrsto ameriških sogovornikov, ki so spremljali razmere na zahodnem Balkanu in posledično tudi begunski tok. Obisk v Rimu je imel drugačen namen. Po protokolarnem sestanku v ministričinih prostorih, smo pogovor nadaljevali v svojevrstni rezidenci ministrstva in policiji, prelepi zgradbi ob obrežju Tibere. Iztok Podvršič, takratni generalni direktor policije in državni sekretar, žal pokojni, Slavko Debelak, sta naštevala vse ukrepe nadzora na mejah. Očitno je namreč bilo, da sogovorniki ocenjujejo svoje načrtovane odločitve o dodatnem zavarovanju italijansko slovenske meje. Bali so se novih beguncev. Naši poUdarki so bili prepričljivi in zanesljivi. Sestanek se je uspešno končal. Takratna kontrola meja med državama je ostala nespremenjena.
Ta isti strah, strah pred morebitnim valom beguncev, ki bi začeli nekontrolirano prihajati v Furlanijo in Julijsko Krajino, je vzrok objavljenega opozorila italijanskega časnika. Tako kot s srečanja pri komisarju Avramopulosu je tudi sporočilo časopisa skorajda identično. Potrebno je okrepiti nadzor nad zunanjimi evropskimi mejami, da ne bi bili prisiljeni v uvedbo posamičnih ukrepov notranjega zapiranja meja. Pri takšnem pozivu ne smemo pozabiti še tistega neizgovorjenega. Pobude o tako imenovanem mini ali drugačnem, manjšem in bolj povezanem schengenskem prostoru, niso bili zgolj publicistični prebliski, temveč ostajajo realna politična možnost.
Slovensko članstvo v skupini evropskih držav, ki jih družijo odprte meje je danes povsem samoumevno. Tako za vladajočo politiko kot za vse državljane. In težava je prav v tem, da odprte evropske meje niso več povsem samoumevne.
Slovenska policija, mislim predvsem na usklajen dvojec, generalnega direktorja, Marjana Fanka in državnega sekretarja, Boštjana Šefica je v zadnjih mesecih naredila veliko in pomembno delo. Policija, kljub vrsti pozivov k odpravi mejnega preverjanja in evidence ljudi, ki brez dokumentov prestopajo mejo, opravlja dogovorjene naloge.
Bi pa prav zaradi tega moral imeti torkov bruseljski sestanek in objava časnika Corriere dela Sera, vsaj za člane slovenske vlade, še eno poanto. O ceni varnosti posameznika in države. Pomeni preprosto to, da mora slovenska vlada nemudoma skleniti dogovor s stavkajočimi policisti in jim zatoviti vse potrebne pogoje za njihovo delo. Tudi za dosledno in dogovorjeno varovanje zunanje evropske meje.
Borut Šuklje 