Nikoli ne potegni pištole, če ne nameravaš tudi streljati, sem prvič, kot politično opredelitev, slišal v prvi polovici devetdesetih let, ko mi je dr. Drnovšek, opisoval poanto svojega najljubšega filma. Šlo je za ameriški western, ko osamljen jezdec, povsem sam obračuna z vsemi, ki zatirajo mesto in obenem usodno zapelje najlepšo mladenko, prinese mir in blagostanje. Pa ni šlo samo za film ali prispodobo o napovedih.
Samotni jezdec, ki uporabi orožje samo takrat, ko je nujno potrebno in obenem tudi predvidi vse posledice tega, je postal del politične filozofije, ki se resda spremenjena in v povsem novih okoliščinah vrača. Postaja neke vrsta rdeča nit, ki druži politične prakse posamičnih držav Zahodnega Balkana.
Le tako si laže pojasnjujemo zakaj Makedonijo, Hrvaško, Črno goro in Srbijo, druži napoved morebitnih, ali že določenih predčasnih parlamentarnih volitev. V času kriz, nove balkanske poti, ki so jo izbrali begunci ter oprijemljivega dejstva, da je vse tisto, kar je izgledalo, kot je napisala Saša Vidmajer, nekako varno oddaljeno v taboriščih Libanona, Jemna in Turčije, prihaja k nam, postajajo ideološke opredelitve skorajda brezpredmetne.
Pomemben postaja znova voditelj, ki je sposoben sprejeti odločitve. In toliko bolj politični voditelj, ki zna predvideti tudi posledice. Osamljen jezdec.
Vse te države nešengenske Evrope, družijo ali zahteve ali napovedi predčasnih parlamentarnih volitev. Želja po novem prevzemu mesta oblasti.
Na Hrvaškem predstavniki politične združbe, ki s svojimi parlamentarnimi glasovi omogočajo oblikovanje večine in nove vlade, tudi po dogovoru z zmagovalko parlamentarnih volitev, ponovno omenjajo, da v primeru, če v delitvi vladnih mest ne dobe resorja notranjega ministrstva in nadzora nad tajnimi službami, lahko sprožijo parlamentarno krizo in nove volitve. Nekako ob robu, da bi bila zahteva bolj razumljiva pojasnjujejo, da je bil njihov lider vseskozi pod nadzorom, prislušnim in zasledovalnim, usposobljenih državnih agentur. Pa vendar se da, z razmeroma veliko gortovostjo trditi, da bi na morebitnih novih volitvah ponovno zmagala stranka Miroslava Karamarka.
V Črni gori so stvari malo bolj zapletene. Del opozicije, najverjetneje dodobra sponzoriran z ruskimi velikimi strici, je želel najprej preprečiti pridobitev vabila za članstvo v NATO zvezi. Napačno so brali in razumeli dikcijo ameriškega državnega podpredsednika o neke vrste pogojnem povabilu oblastem v Podgorici, ki pa ni napovedovala neodločnosti in omahljivosti, temveč je po svoji vsebini pomenila napoved vabila v članstvo zveze Nato. Ta napaka ocenjevanja diplomatskih pomenov, je povzročila organizacijo vrste javnih protestov, z eno samo zahtevo, naj vlada odstopi. Organizatorji so spregledali nekaj ključnih dejstev. Najprej, da je svet in vsaj v takšni meri tudi Balkan ponovno del merjenja moči, nove povsem svojevrstne hladne vojne in še bolj odločanja, v kateremu delu razdeljenega sveta želimo pripadati. Nato, da se jim nista pridružili dve pomembni opozicijski stranki, ki bi edini lahko predrugačili oceno proruskosti demonstracij. Tretje spregledano dejstvo je bilo najočitnejše. Z protesti so želeli prepričati v odstop predsednika vladajoče stranke in vlade Mila Đukanovića. Nedomišljeno in prelahko za liderja, ki je na oblasti že vsaj dvajset let in se je znal v ključnih političnih trenutkih spremeniti iz Miloševićevega zaveznika v njegovega ostrega oponenta in političnega nasprotnika ter priljubljenega in željenega sogovornika evropskih in ameriških politikov. In takšno pozornost vzdrževati skozi desetletji. Tudi zato je pred koncem lanskega leta Črna gora dobila vabilo zveze Nato. Đukanović je še okrepil svojo notranje politično moč. Prevzel je zahteve opozicije. Kot predsednik vlade je začel ponujati predčasne volitve. Da bi tik pred letošnjim novim letom, takoj po katoliškem Božiču, predlagal vladi naj sprejme predlog o glasovanju o svoji zaupnici v skupščini. Takrat je tudi pojasnil, da je bila vlada oblikovana pred tremi leti kot vlada koalicije, da pa je ocenil, da predvsem po glasovalnih zapletih ob volitvah predsednika države leta 2013, ista vlada ni imela več jasne politične podpore in parlamentarne večine. Pri tem je mislil, kot je predvčerajšnjim pojasnjeval črnogorski predsednik Filip Vujanović, tudi na vrsto tujih investicij, zlasti v črnogorskem primorju, ki so dobile vladno soglasje in so bile na tej osnovi podpisane pogodbe , pa so bile kasneje zavrnjene v parlamentu. S tem smo dajali sporočilo, je rekel Vujanović,o nesolidni državi, ki tega kar odloči vlada ne more speljati skozi parlament in kjer se parlament spreminja v del oblasti, ki ne priznava vlade. Temu je sledila ocena vladnega koalicijskega partnerja , da je obstoječa vlada lahko zgolj tehnična z nalogo priprave novih parlamentarnih volitev. Včeraj je vlada poslala v parlament zahtevo po glasovanju o svoji zaupnici. Kot sem prebral v obrazložitvi, ocenjujejo, da so po vabilu zveze Nato, sklenjeni vsi pogoji, da se po ustavni poti preveri politična legitimnost vlade in obenem da možnost vsem, da z glasovanjem proti delegitimirajo izvršno oblast. No , seveda ni nikakršnega dvoma, da Đukanovićeva vlada ne bo dobila parlamentarne zaupnice.
Makedonski lider, vladni šef, Nikola Gruevski, je pristal na zahteve opozicije in ob posredovanju evropskega komisarja za širitev Hana, nekako zaključil pogovore, ki so se začeli sredi julija lani v Skopju. Tistega dne so namreč vsi štirje vodje parlamentarnih strank, Gruevski, Zoran Zaev, Ali Ahmeti in Menduh Taqui, podpisali dogovor o predčasnih parlamentarnih volitvah. Gruevski je včeraj sporočil, da bo v skladu z sporazumom še pred 15. januarjem letos odstopil in omogočil oblikovanje prehodne tehnične vlade, ki naj omogoči izvedbo novih, predčasnih, aprilskih volitev. In tudi v Makedoniji je izzid vnaprej predvidljiv. Ponovno boi zmagala stranka Gruevskega. On ima namreč še vedno v posesti celoten državni aparat, število državnih uslužbencev se je v zadnjem obdobju skorajda podvojilo. Vse tuje investicije so odvisne od vladajoče stranke. Državna volilna komisija še vedno ni začela s svojim delom. Predvsem pa aktualni vladni lider vodi velik in učinkovit partijski aparat in zna odločati. Tudi v času evropske begunske krize.
V Srbiji se je Aleksander Vučić včeraj sestal s svojim glavnim koalicijskim partnerjem, zunanjim ministrom Dačićem, ki ga je k pogovoru javno pozval. Od srbskega liderja želi odgovor o politični realnosti njegovih občasnih napovedi o izvedbi predčasnih parlamentarnih volitev oziroma o njihovi združitvi z napovedanimi lokalnimi in pokrajinskimi. Vučić je že sklical kongres svoje stranke, kjer naj bi izvolili novo vodstvo in tudi opredelili odnos med reformskim in proruskim delom stranke. Dačić, nadvse spreten politik, seveda ve, da je kongres tudi prostor oblikovanja morebitne zahteve po novih parlamentarnih volitvah. Tudi v Srbiji ni nobenega dvoma, da bi na morebitnih predčasnih volitvah zmagal aktualni lider. Morda celo z zadostno večino za samostojno oblikovanje vlade.
Prav napovedi ali odločitve o predčasnem preverjanju zaupanja vladajočim strankam so tiste , ki na začetku novega leta družijo politične odločitve držav regije. In še bolj jih družijo povsem predvidljivi volilni izzidi, ki bodo v nasprotju z morebitnimi pričakovanji političnih oponentov zgolj okrepili oblast sedanjih in njihove državne politike.
Osamljeni jezdec, Drnovškovega političnega razmisleka, niso predčasne volitve, osamljen jezdec, ki prinaša realne spremembe in boljše življenje v mesto je Angela Merkel. Pravzaprav njen berlinski proces velikih infrastrukturnih investicij, ki naj v državah zahodnega Balkana zaženejo nov razvojni cikel. Balkanski new deal. Ki pa ni mogoč brez takšnih liderjev v posameznih državah, ki so tako zahteven projekt tudi sposobni izpeljati.
Tako Karamarko kot Vučić in Gruevski ter Đukanović to natančno vedo.
Borut Šuklje 