Potnika na ponedeljkovem jutranjem letu v Haag sta bila Jovica Stanišić in Franko Simatović, ključna človeka Miloševićeve srbske tajne policije. Nista se peljala ne na izlet ne na poslovni sestanek in še manj na prijetno druženje v predprazničnem času. Letela sta na razpravo pritožbenega senata mednarodnega sodišča za vojne zločine storjene na območju bivše Jugoslavije. Oba prepričana, da se bosta že naslednji dan vrnila. Tako zaradi zunanjih političnih okoliščin, sočasnega pomembnega začetaka pogajanj Srbije o polnopravnem članstvu v Evropski uniji kot nekih posebnih uslug, ki naj bi jih naredila v času jugoslovanskih vojn. Mislim zlasti na njun prispevek k odločitvi Radomira Karadžića, da junija 1995 izpusti dobro stotino zajetih vojakov Unproforja, da v julijski noči leto kasneje podpiše ameriški pogajalski predlog in odstopi z obeh položajev tako predsednika Republike Srbske in predsednika stranke, ter izpustitvi francoskih pilotov, ki jih je ujel Ratko Mladić. Verjela sta v dokončno oprostilno sodbo.
Zgodba pa se je odvila drugače. Sodni tribunal je odločil, da se sojenje obema, zaradi zločinov na Hrvaškem in Bosni in Hercegovini ponovi. Obtožnica ju bremeni pregona, pobojev, deportacij in prisilnih preselitev hrvaškega in muslimanskega prebivalstva. Sodišče ju je že na prvi stopnji obtožilo, da sta odgovorna za napotitev specialnih enot takratne službe državne varnosti, tako imenovanih rdečih baretk, na Hrvaško in v Bosno, vendar jima niso mogli dokazati, da sta jih poslala z zločinskimi nameni. Da torej ni dokazana njuna krivda sodelovanja v organiziranem zločinskem dejanju. Bila sta oproščena.
V torek, 15.12.2015, se je vse spremenilo in začelo znova.
Z novim sojenjem bo ponovno odprto ključno vprašanje jugoslovanskih vojn v devetdesetih letih, vprašanje odločitve o veliki Srbiji in veliki Hrvaški. Torej skrivnega dogovora dveh predsednikov, dr. Franje Tuđmana in Slobodana Miloševića, o delitvi Bosne in Hercegovine in načinih realizacije tega načrta. Ter drugo vprašanje, neposredno povezano z vlogama Stanišića in Simatovića, ali so srbske oborožene enote sodelovale v bojih na ozemlju Bosne.
Glavna haška tožilka Carla del Ponte je namreč dokazovala, da je Franko Simatović, največkrat imenovan zgolj Frenki že spomladi leta 1992, po nalogu svojega šefa, Stanišića, v Bajini Bašti, mestecu na srbski strani obrežja reke Drine, formiral vojaški kamp za urjenje paravojaških enot, ki naj bi aktivno sodelovale v vojaških akcijah v Bosni. Kamp in udeleženci, ki so bili kasneje preseljeni na hribovito Taro, so bili financirani neposredno iz srbskega proračuna. Podobno kot je bil na osnovi specialne uredbe objavljene v enem od uradnih listov, plačan oficirski kader, ki se je aktivno udeleževal vojne v Bosni in krajinah. Milošević je seveda vseskozi prepričeval, da v Bosni ni bilo niti ene oborožene enote iz Srbije, haško tožilstvo pa sedaj ponovno dokazuje, da sta, kasneje likvidirani, Radovan Stojčić Badža in Simatović, neposredno poveljevala in usklajevala operacije paravojaških enot in specialnih enot, rdečih baretk.
Tak grozljiv primer je bilo etnično čiščenje Zvornika. Devetega aprila 1992 so meščani dobili ultimat, naj se predajo vsi muslimani. Mesto je bilo obkoljeno. General Dragoljub Ojdanić je razporedil svoj korpus na srbski strani Drine skorajda nasproti mesta. Na bosanski strani pa so bili razporejene paravojaške enote, tako imenovani Arkanovi Tigri, v takratnem režimskem tisku glorificirane enote kapetana Dragana ter nekakšne enote Vojislava Šešlja in Beli orli Mirka Jovića. In nenazadnje specialne enote miloševičeve policije.
Načrt se je kasneje ponavljal. Najprej so v mesto vdrle divje paravojaške enote in začele z poboji in krajami, da bi za njimi prišle baretke in nadaljevale z etničnim čiščenjem. Tako je bilo tudi 10. aprila v Zvorniku. Vdrli so v mesto in začeli z brutalnim lovom muslimanov in njihovimi organiziranimi likvidacijami, požigom hiš in ropanjem vsega, kar je bilo mogoče odnesti.
Jose Maria Mandiluce, visoki predstavnik komisariata OZN za begunce, se je tistega dne bolj ali manj po naključju mimo Zvornika vračal v Sarajevo. Kasneje je opisoval, kako je videl kamione polne mrtvih, po ulicah je tekla kri, pokol je bil končan, tako da je lahko samo še nemo opazoval načrtno ropanje in čiščenje mesta.
Haško tožilstvo navaja primer Zvornika, kot dokaz načrtnega, organiziranega in usklajenega delovanja Miloševičeve vojske, policije in paravojaških enot na ozemlju druge države.
Grozljiv primer je dopolnjen z izjavo Vojislava Šešelja v knjigi L.Silber , Smrt Jugoslavije. Navajam. »Celotna operacija je bila načrtovana v Beogradu. V njej so sodelovale enote bosanskih Srbov, pa tudi najboljše in specialne enote, ki so prišle z srbske strani, tako imenovane rdeče baretke. Vojska je sodelovala le neznatno in je po potrebi nudila topniško podporo.« Šešelj konča z oceno, da je bila operacija pripravljena skrbno in dobro organizirano.
Na podobne odnose kažejo ujeti prisluhi iz prvih dni avgusta 1995, začetka ofenzive hrvaške vojske na Knin. Pogovarjala sta se general Milan Mrkšić in Simatović. Slednji daje navodila prvemu in kaže na uveljavljen princip vloge Miloševičevega režima v vojaških oparacijah na ozemlju drugih držav.
Milošević se je nevarnosti tega celo zavedal. Zato ni samo vseskozi trdil, da » se nobena oborožena srbska enota« ne bori na tujih teritorijih, temveč skušal tudi z vsaj takrat politično ne povsem razvidnimi dejanji, spremeniti sliko svojega režima. Takšno je bilo recimo kratkotrajno imenovanje uspešnega ameriškega podjetnika, Milana Panića, za predsednika jugoslovanske vlade, poleti 1992. Panić mu je na enem izmed prvih uradnih pogovorov predlagal naj odstopi in razbremeni državo. Milošević je celo pristal a kasneje dodal, da ni ničesar podpisal, da je bil torej pogovor brezpredmeten.
Panić je poznal grozo Zvornika, zato je želel okrepiti vlogo, moč in oborožitev zvezne policije. Franko Simatović je dobesedno preko noči sesul vse Panićeve načrte. Njegove baretke, so po navodilih edinega priznanega šefa, oboroženimi z strojnicami Heckler and Koch napadli in zavzeli glavni štab zvezne policije, njene pripadnike po večini aretirali, predvsem pa očistili arhive in prevzeli popolni nadzor.
Jovico Stanišića, Frenkijevega mentorja in predpostavljenega je Milošević zamenjal leta 1998. Skoraj neposredno po govoru, ki ga je imel takratni šef vojaškega generalštaba, general Momčilo Perišić v Gornjem Milanovcu. Opozoril je na posledice morebitnega vojaškega spopada z zahodnim zavezništvom in posledice morebitnih letalskih napadov na državo. Perišić je takrat šefu sporočal, da je potrebno sprejeti določbe resolucije Varnostnega sveta 1199, saj da je vse bolje kot vojna. Milošević je zaradi suma, da mu pripravljata državni udar zamenjal oba.
Stanišić in Simatović v haškem priporu čakata novo sojenje. Čakajo pa ga tudi vsi prizadeti iz teh vojn. Pa tudi tisti, ki so bili prepričani, da je konec neprijetnih vprašanj iz tega obdobja.
Borut Šuklje 