Borut Šuklje

Čustva in tudi žalost so se mi vedno zdeli povsem ločeni od politike. Do trenutka, ko nas je argentinski predsednik Carlos Menem povabil k sebi domov na kosilo. Predsednikova rezidenca je bila obsežen in z opečnatim zidom skrbno ograjen, kompleks stavb, igrišč in letališča sredi Buenos Airesa. Hiša, v kateri smo jedli, je bila verjetno najmanjša v naselju, v popolnem nesorazmerju z ostalimi, toda očitno se je prav v njej najbolje počutil. Govoril je o najrazličnejših stvareh povezanih z ekonomskimi razmerami v Južni Ameriki in z veliko simpatijami o Sloveniji. A je bil odsoten. Sedel sem mu skoraj nasproti in žalost ni bila vidna samo v njegovih očeh, dalo se jo je skoraj čutiti. Naslednji dan smo se vozili nazaj proti Ljubljani. V letalu sem si zapisoval drobne stvari o kratkem obisku. Dokler me ni presenetil predsednik dr.Janez Drnovšek z drobno pripombo o Menemovi žalosti in žalovanju za umrlim otrokom. In takoj zatem nadaljeval s svojim molkom. Kot bi želel pokazati na tisto novo razmerje med klasičnim rekom filozofa Wittgensteina, da o tem o čemer ne morem govoriti, moram molčati, ki kasneje postane v politiki natančen izračun, kdaj in kako spregovoriti.
Takrat sem prvič vedel, da so žalost, upor in strast, sestavni del politike, da brez njih ne moreš razumeti vseh odločitev.

Upor v politiki še vedno povezujem z dvema skorajda povsem ločenima dogodkoma. Prvim iz druge polovice osemdesetih let, najverjetneje neponovljivega časa, ko se je zdelo, da je v politiki postalo dovoljeno vse. Delovno sobo sem delil tudi z Janezom Janšo. Takrat že anatemiziranim in politično sumljivim predsednikom odbora za splošno ljudsko obrambo. A je kljub vsemu, in tu je moj spomin, prav vsak ponedeljek zjutraj, na list papirja skiciral vsebino vabila rednega sestanka svojega odbora. Takrat se je že vedelo, da se na njegova vabila ni prav dobro odzivati ali se celo udeleževati taistih sej. Pa jih je vendar skliceval.
Drugi dogodek je z one noči, ko smo proslavljali razglasitev samostojnosti Slovenije. Zgodaj zjutraj, pravzaprav kmalu po polnoči, sva z Janšo govorila. Jaz sem bil v svoji pisarni v četrtem nadstropju nacionalne televizije, on že obrambni minister v pisarni povsem v centru Ljubljane. Imamo informacijo, da so tanki odšli iz vrhniške vojašnice, mi je dejal. Bil je upor.
Precej let kasneje sem političen upor videl pri Drnovšku. Morda je bila celo jeza ali bes. Vedel je, da mora država pred polnopravnim članstvom v Evropski uniji urediti tudi odnose s Katoliško cerkvijo. V zelo zaprtem krogu je začel pripravljati načrt o potrebnem sporazumu s Svetim sedežem. Zaupno smo se srečevali s takratnim ljubljanskim nadškofom in metropolitom dr. Rodetom in tudi s člani slovenske škofovske konference. Vse je ostalo skrito in pred javnostjo in vodstvom stranke, ki jo je Drnovšek vodil.
Do trenutka, ko je zgodbo razkril časnik Dnevnik. Sledil je velik sestanek z vodstvom stranke, ki se ni končal prav dobro. Po sestanku sem s predsednikom, v onem majhnem prostoru gradu Brdo, ki služi kot nekakšna bolj čakalnica kot kavarna, okrašena z nagačenim lovskimi trofejami in vedno mračna, pil kavo. Prvič sem ga slišal, da se je odločil, da bo zapustil takrat vladajočo stranko in takoj ustanovil povsem novo. Ob njem naj bi jo vodila Silva Bauman, njegova lojalna sodelavka iz beograjskih dni.

Pa to ne bi bil le političen upor, bila je strast. Pri Drnovšku ne prav pogosto videna politična lastnost. Z Bianco Jagger, šarmantno bivšo soprogo Mike Jaggerja, je imel sestanek v newjorškem hotelu Waldorf Astoria. Bianca je z neke vrste simpatijo v svojih ameriških, poslovnih in političnih, krogih promovirala Slovenijo. O tem sta tudi govorila. Potem me je začel predsednik vedno pogosteje pogledovati in se malce skrivnostno nasmihati. Razumel sem, da je čas, da ju pustim sama. Bila je strast.
Veselje je bilo pri Drnovšku drugačno. Videl sem ga, njegovo veselje namreč, takoj po koncu uspešno zaključenih pogovorov s takratnim hrvaškim predsednikom vlade, dr. Nikico Valentićem, o odprtih vprašanjih med Slovenijo in Hrvaško. Iz Opatije smo se, s hrvaškim protokolarnim plovilom, odpeljali na kosilo na bližnji Cres. V Valun. Bil je vesel, ker je bil prepričan, da je posel uspešno končan. Žal se je kasneje izkazalo, da temu ni tako. Valentić je moral odstopiti, ne zaradi poizkusa rešitve mejnih in ostalih vprašanj s Slovenijo, temveč zaradi principa njihovega reševanja, ki bi bil lahko kasneje, s potrebnimi spremembami, uporabljen tudi za rešitev odprtih mejnih vprašanj z vsemi ostalimi hrvaškimi sosedami. Opazoval sem Valentića, ko mu je sel predsednika dr. Franje Tuđmana sporočal, naj pozabi na sporazum s Slovenijo, saj da bo v naslednjih dneh razrešen.
Ključna lastnost dobrega politika je dobra ocena razmer znotraj katerih predlaga posamezne odločitve.
V času tik pred osamosvojitvijo Slovenije je bila ena takšnih odločitev Milana Kučana o doslednem vztrajanju pri pravici Slovenije za sprejetje ustavnih amandmajev. Beograjska seja je bila sklicana urgentno in z enim samim namenom, disciplinirati slovensko vodstvo in ga prisiliti k umiku amandmajev. Tisto beograjsko popoldne in tisto noč, ko je Slobodan Milošević, dejansko že prevzel oblast, je bilo mogoče prav vse. Razen umika. Vse kar je v Jugoslaviji sledilo kasneje, vključno s slovenskim odhodom s kongresa stranke komunistov, je bila le še pričakovana in manj pomembna posledica. Ključna odločitev je bila sprejeta tisto noč.
Slovenski parlament je dan kasneje sprejel ustavne spremembe.

Pred vstopom v Evropsko unijo je morala Slovenija rešiti tudi zapleten spor s sosednjo Italijo, ki je v veliki meri zadeval vprašanje vrnitve zemlje in posesti po vojni izseljenim prebivalcem italijanske narodnosti. A se je vse skupaj samo bolj in bolj zapletalo. Drnovšek je nekega jutra, pravzaprav njegova tajnica Jana Pogačnik, z glasom, ki je že samo s svojo barvo odpravil vsak morebiten ugovor, nenadoma sklical sestanek. Obvestil nas je, da čez nekaj ur odpotujemo v Rim, kjer bomo zaradi tajnosti srečanja z italijansko zunanjo ministrico Suzano Agnelli, pristali na vojaškem letališču, od koder nas bo njen sorodnik, eden iz družine Windischgretz, odpeljal v njeno rimsko stanovanje.
Kdo je bil posrednik v pripravi tega srečanja tudi danes ne vem povsem nedvoumno. Odpotovali smo. Drnovšek je ponovil. Sedaj je pravi čas. Sedaj moramo najti rešitev. Če je ne najdemo, bodo vse nadaljne možnosti samo slabše in za Slovenijo manj sprejemljive.
Agnellijeva je pojasnila vsebino italijanskih zahtev. Dejansko je šlo za vrnitev drobnih, večjih in zelo velikih posesti nekako do starih rappalskih meja. Po dobri uri je pogovor končal Drnovšek z hladnim zaključkom, da takšnih zahtev ne bo in ne more sprejeti nobena slovenska vlada. Na poti iz ministričinega stanovanja, uporabila sva stopnice je dejal, rešitve ne bomo dobili v Rimu, poizkusili bomo v Madridu. Nikoli kasneje ga nisem spraševal, ali je odločitev o madridskem sestanku s španskim zunanjim ministrom sprejel pred odhodom v Rim, na samem sestanku z Agnellijevo ali na onih lepih kamnitih stopnicah rimske vile. Vsekakor je šlo za dobro politično oceno. Drnovšek je imel z oblastmi v Madridu odlične vezi. Med drugim tudi zato, ker je dobro govoril špansko in ker smo imeli dobrega in vplivnega veleposlanika v tej državi, Franca Jurija. In odličnega častnega konzula Villa Rasso v Barceloni. Ob enem izmed obiskov Barcelone je na večerjo z Drnovškom pripeljal vse, dobesedno vse, vplivne katalonske lastnike kapitala. Španija je bila državni lobist slovenskega vstopa v Evropsko unijo. Kakorkoli, takrat je bila izumljena formula španskega kompromisa, kot političnega orodja, ki bo omogočil umik italijanskih zadržkov in slovensko članstvo v Evropski uniji. Enostavno so bile ocenjene razmere, znotraj katerih je bil predlog promoviran. Podobno kot kasneje, ponovno v Rimu, na sestanku z novim predsednikom italijanske vlade Romanom Prodijem. Tudi tam smo imeli izvrstnega veleposlanika, žal pokojnega Marka Kosina. Uspeh sestanka je bil odločen z enim samim argumentom, ki ga je Drnovšek uporabil v edinem in najboljšem trenutku. Ne predsedniku vlade, temveč bankirju Prodiju je povedal, da Slovenija redno vplačuje posebna finanćna sredstva na poseben račun v Luxembourgu, ki da so namenjena poplačilu za posesti optantov. Prodi je zaključil z vzemimo torej denar , saj je Sloveniji tako ali drugače mesto v Uniji. Sledil je droben škandal. Eden izmed visokih uradnikov, udeležencev sestanka, je vstal, ob dolgi mizi vihravo stopil do svojega predsednika vlade in začel malo manj kot vpiti, da je vzeti slovenski denar enako izdaji. Zaplet je bil rešen, tudi zaradi dobre politične ocene, o tem kdaj in kako.
Prav zaradi takšne dobre ocene kdaj, je kasnejši predsednik slovenske vlade Anton Rop, v isti rimski palači, uspel rešiti zaplete s financiranjem slovenske manjšine v Italiji. Bili so poizkusi, ki so se vlekli skozi celotno zakonodajno proceduro, toda brez uspeha glede naše manjšine. Šef italijanske vlade je bil Silvio Berlusconi. Naša ambasada je uspela dobiti termin pri njem zadnji večer pred glasovanjem o proračunu v italijanskem parlamentu.
Ropa in sodelavce je sprejel pozno zvečer. Da bo obisk uspešen je bilo vidno že po pozdravu. Antonio, Antonio je skorajda pel Berlusconi. In takoj vprašal kakšne, ima težave in kakšne so predlagane rešitve.
To bomo rešili jutri, je odgovoril. Ter dodal, da verjetno tudi on ni še nič jedel in predlagal tajnici naj naroči iz njemu ljube picerije, pice in kar gre zraven, da Antonio ne bo odšel lačen iz Rima. Budžet slovenske manjšine v Italiji je bil rešen.

Dobra politična odločitev je vedno povezana še s tretjo lastnostjo uspešnega politika, občutkom odgovornosti.

To je bil razlog pisem, ki jih je samo nekaj mesecev pred ubojem, pisal predsednik srbske vlade dr. Zoran Đinđić evropskim voditeljem in ameriškemu predsedniku. Pravzaprav je od njih zahteval, naj se začne razprava o statusu Kosova. Na začetku leta 2003 je bila to še diplomatsko zamolčana tema, saj naj bi najprej uredili vprašanja tako imenovanih standardov v pokrajini in šele kasneje vprašanje njenega statusa. Đinđić je takrat kljub velikem nasprotovanju tako v Srbiji kot med naslovniki svojega pisma, vedel, da enostavno ni politično odgovorno čakati in dočakati, da kot je pravil, nekega jutra izveš novico, da je Kosovo neodvisno. Bilo je bolj naključje kot ne, da sem po enem izmed novoletnih sprejemov, ki jih je dal tisto leto predsednik Đinđić, lahko govoril z njim prav o tem. Takrat je uporabil ta izraz, politična odgovornost.

Podobno kot toliko let kasneje, ko je po zmagi na volitvah prevzel vodenje slovenske vlade, Borut Pahor. Bil sem v njegovem kabinetu, ko je pojasnjeval, da je potrebno najti rešitev mejnega spora z Hrvaško. To je sedaj naša odgovornost, moja in moje vlade, je pojasnjeval.

Drnovšek je kot predsednik države občutek odgovornosti razširil na celoten svet. Na svojstven način ga je radikaliziral in v skladu s tem prestopil meje države in iskal rešitve tudi občih vprašanj, tudi tragedije v Darfurju.

Ko pišem o strasti in odgovornosti in sposobnosti dobre ocene, govorim tudi o spominu na izvorno funkcijo oseb, ki so že v davni zgodovini skozi polis formirali subjekt politika. Onega, ki misli in deluje za skupno dobro, za skupno blaginjo in za nekoč slaven stavek Borisa Viana: kar me zanima ni sreča vseh, ampak sreča vsakogar.

Objavljeno v časniku Delo 12 decembra 2015.