Zaresen ali navidezen državni udar?

Predsednik vlade Republike Srbije je v nedeljo dopoldne prišel na policijo in zahteval svoje zaslišanje. Sledila je presenetljiva tiskovna konferenca ministra za notranje zadeve v njegovi vladi. Ne le zaradi sporočila, da je predsednik, Aleksandar Vučić, nedolžen in da je bilo to dokazano tudi s poligrafom. Drugačna je bila zaradi ostalih udeležencev konference. Ministra niso spremljali samo njegovi namestniki in pomočniki, temveč so za njim stali predstavniki vseh vrst policij, oblečeni tudi v maskirne uniforme in oboroženi z orožjem dolgih cevi.

Vse dogajanje se je začelo že pred tedni kot trgovinska vojna za prevzem uglednega srbskega dnevnika Politika. Dejansko je šlo za namero odkupa terjatev, ki jih ima velik nemški založnik WAZ, do omenjene tarče prevzema. Terjatve naj bi odkupili lastniki drugega visokonakladnega beograjskega časnika. Ti so bili prepričani v svoj uspeh, tudi zato, ker so bili v svoji uredniški politiki naklonjeni aktualni vladi in predvsem njenemu predsedniku. Kasneje pa so bili obveščeni, da naj bi nemški prodajalci spornih terjatev dobili obvestilo povsem iz vrha srbske vlade, naj ne prodajo terjatev, zlasti ne njim.

Tedaj se je zgodil popolen uredniški obrat. Najprej s povsem nepričakovano kritičnostjo do predsednika vlade, nato z velikim opravičilom državljanom Srbije, da so tudi oni s svojimi naklonjenimi poročili o delu vlade in njenega predsednika, olepševali dejanske razmere. Zaključili so z obtožbo, da Vučić sodeluje z ljudmi nenavadne preteklosti in kriminalnega pedigreja.

To naj bi bil povod, da je zadnjo oktobersko nedeljo Vučić odšel na policijo. Sledil je nov obrat.

Samo kakšno uro po nastopu notranjega ministra, je svojo izjavo objavila tudi republiška javna tožilka: s takojšnjo uvedbo kazenskih postopkov bo tožilstvo preprečilo ogrožanje ustavne ureditve in destabilizacijo države.

Za tožilko je sledila izjava srbskega obrambnega ministra, da je predsednik vlade varnostno najbolj ogrožena oseba v državi ter da je bil zato formiran poseben štab, ki bo usklajeval delo vseh civilnih in vojaških služb, zadolženih za Vučićevo varnost.

Naenkrat ni šlo več za vprašanje spornega medijskega nakupa, temveč za namere državnega udara ali spremembe oblasti in resnih groženj predsednikovi osebni varnosti.

Tu se moram odmakniti od opisa nadaljnega toka dogodkov in se vrniti k osnovnemu vprašanju. Ali je takšna ocena o stanju v državi povsem nova? Ali gre zgolj za manipilacijo  pri poenotenju javnega mnenja in postroju strankarskega volilnega telesa in strank vladne koalicije ali za dejanske grožnje spremembam in predsedniku vlade?

V srbski politični zgodovini se takšne grožnje skoraj po pravilu pojavljajo takrat, ko je država pred odločitvami o svojem razvoju. Pokojni premier dr. Zoran Đinđić je bil v takšni oceni morda najbolj opisen. Takoj po volilni zmagi oktobra leta 2000 je predstavil program takratne koalicije. Praktično takoj, je dejal, moramo začeti največji proces modernizacije države od uboja kneza Mihajla, bilo je 1868 leta, ki je želel spremeniti orientalno državo, utemeljeno na osebnih vezeh, klanih in njihovih intresih. In zato je bil ubit. Đinđić je s tem določil časovno in vsebinsko točko, v kateri postane vladanje nevarno. Torej čas sprememb. Knez Mihajlo je želel po zgledu takrat napredne austro-ogerske administracije narediti Srbijo modernejšo. Tako kot samo dobrih petdeset let kasneje, Aleksander Obrenović. Tudi atentat na njega je bil pripravljan več let. Predvsem z ponavljajočimi se opisi katastrofičnih razmer v državi, ki naj bi jih povzročila njegova oblast. Ubit  je bil tudi Ivan  Stambolić, predsednik Srbije v bivši Jugoslaviji. Umorili so ga, ker je očitno želel preprečiti veliko oblastno manipulacijo.

Ko so se edine dovoljene partije socialističnih držav že sesuvale vase in se je rušil Berlinski zid, je Slobodan Milošević uspel preko instrumenta tkim. protibirokratskih revolucij izvesti državni udar in sebe promovirati kot liderja povsem nove politike novega časa. Stambolića je bilo zato potrebno fizično odstraniti.

Skupna točka teh ubojev je bila razlika v političnem razumevanju, ali naj bo Srbija moderna država srbskega naroda ali pa država vseh Srbov. Kaj pa je bila vsebina Miloševićevega programa drugega kot gesla o skupnem življenju vseh v novi veliki državi?

Prav drugačnost temu,  je bil tudi razlog uboja predsednika vlade dr. Zorana Đinđića, marca 2003 leta. Ponovno se vračam v čas njegove vlade. Skoraj prav na začetek. Že njegovo programsko izhodišče je poomenilo prelom. Imamo dve možnosti je dejal, na enem izmed posvetov z veleposlaniki. Ali se Srbija zapre vase in samo čaka morebitno ponovitev starih razmer ali pa odpre proti Evropi in svetu in postane primerljiva.  To sta dva različna koncepta, ki bosta določila državo.

Ugledna in cenjena proučevalka razmer, gostil sem jo na pogovoru v svoji beograjski rezidenci, dr. Latinka Perović, je to ilustrirala s tezo, ali umakniti Miloševića z oblasti in obenem ohraniti kontinuiteto socilane in nacionalne ideologije, ali pa njegovo odstranitev razumeti kot prvo korak dosledne prekinitve z to oblastno ideologijo. Đinđić je bil prepričan, da Evropa Srbije ne bo čakala. Da je zato potrebno spoštovati mednarodne zaveze in pravila. Začenši z spoštovanjem zahtev mednarodnega sodišča za vojne zločine storjene na ozemlju bivše Jugoslavije v Haagu. Nekaj je, ponovno ga navajam prav zaradi opisa razlike med dvema konceptoma države, graditi na socialni in nacionalni demagogiji ter obljubah o veliki državi , nekaj povsem drugega in precej dosti bolj tveganega pa v državi z propadlo ekonomijo, utrujenimi državljani, minimalnim nacionalnim dohodkom določiti novo strategijo razvoja, sprejeti vrsto reform in verjeti v nove evropske širitve in nov razvoj.

Đinđiću se je mudilo. Mudilo v Evropo. Vedel je da nima prav veliko časa. Da je to edini  možen prelom z onim drugim političnim programom, ki razume državo zaprto samo vase.

In pravzaprav to  ve tudi sedanji predsednik vlade, Aleksandar Vučić.  Je verjetno eden redkih premierov, ki ima tudi v nacionalnem parlamentu zagotovljeno vso podporo. Njegova stranka ima skorajda ustavno večino. Prav te dni začenja Srbija zadnji krog pogajanj z Evropsko unijo. Maja letos je v intervjuju za Wall Street Journal, govoril tudi o svojem osebnem razočaranju ob Evropski uniji, vendar doda,l da glede opredelitve za članstvo ni vrnitve. Da je dokončna. Tudi zato je lahko tako uspešno vodil bruseljska pogajanja z oblastmi v Prištini, ki so bila, ko jih je zahteval Đinđić  še neželjena.

Res je, da je Vučić skorajda edin,i ki v državi strateško odloča, res je da dostikrat v hitrosti sprejemanja odločitev prehiteva institucije in jim s tem nevarno zmanjšuje pomen, res je, da članstvo njegove stranke glede vladne politike ni homogeno in prav tako je res, da v državi ni resne opozicije. Vendar vse to ne more biti zadosten razlog, da Vučiću ne bi priznali ključnega vpliva pri opredelitvi za državni koncept evropske Srbije.

Bivši predsednik Boris Tadić je po včerajšnjem pogovoru z Michaelom Davenportom, evropskim ambasadorjem v Beogradu, temu dodal, da je težava zgolj v tem, da je srbska pot v Evropsko unijo upočasnjena in še vedno ne nepovratna.

Prav zaradi tega bi bilo prehitro ob zadnjih dogodkih v Beogradu zgolj zamahniti z roko in oceniti, da gre za umetno kreiranje izrednih razmer v državi. Razumeti velja njihovo racionalno jedro.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s