Nekako so ga podcenjevali, ne toliko njega, Ivana Kovačića, kot proces , ki ga je z svojim uporom začel. Najprej je pred dobrima dvema letoma zmagal na volitvah v svojem mestu, Omišu. Presenetljivo je premagal župana, ki je zadnjih dvajset let, dobesedno vladal temu obmorskemu kraju. In je bil tudi zaradi popolne podpore ene izmed dveh velikih hrvaških strank, skorajda brezpriziven. Decembra 2014 so poslanci omenjene velike stranke z svojo dosledno odsotnostjo s sestankov preprečili sprejetje mestnega proračuna in posledično dosegli razpis novih predčasnih volitev. Ponovno je bil aktiviran ves aparat velike stranke, saj se napaka in izvolitev drugega ni smela ponoviti. In ponovno je z pomočjo skupine volilcev kandidiral Kovačić. Verjetno je prav takrat govoril o tem, da uporabljata obe veliki stranki, ki se v državi izmenjujeta na oblasti in Milanovičevi in Karamarkovi, isto politični jezik. Ponovno je, z veliko večino, dobil volitve in ponovno postal župan. Tisti večer nove volilne zmage ga je obiskal in mu čestital tudi Boža Petrov. Prav tako župan, ki je v prav tako obmorskem Metkoviću premagal prav tako skorajda neprizivnega dolgoletnega župana Stipo Gabrića. Najverjetneje sta prav tisti povolilni večer govorila tudi o morebitnem skupnem nastopu , neodvisnih županov, na državnih volitvah. Ter s tem določila tudi vsebino programa. Ponovitev vsega, kar jima je prineslo lokalni zmagi. Zmanjšanje stroškov državne uprave, zmanjšanje števila zaposlenih, zmanjšanje plač, odprodaja službenih avtomobilov, odpoved najrazličnejšim dodatkom in nadomestilom. Skratka , uvedbo neke vrste državnega protestantizma in solidarnosti z državljani.
Po tisti noči o Kovačiću ni bilo prav veliko slišati. V času prihajajočih državnih volitvah je bila pozornost usmerjena drugam. Predvsem kako udobno bo zmagala stranka liderja opozicije, Miroslava Karamarka. Dober volilni rezultat jim je bil skorajda usojen. Vlada Zorana Milanovića je beležila paralelni padec, in gospodarskih rezultatov ter vplivnosti vladajoče stranke in vlade v celoti. Tudi napovedi so bile slabe. Vse. In gospodarske in politične in socialne.
Volitve so bile skorajda odločene še preden so se začele. Milanoviću so se težave vrstile. Od sporne nabave novih avtomobilov za državno upravo in ministre do resnih težav z parvico do uporabe čirilice v javnem življenju in načrtno zaostritvijo odnosov z vsemi sosednjimi državami. V stranki se je moral prvič povsem zares soočiti z svojimi oponenti, ki jih je dosedaj vedno ali pravočasno izločil ali utišal. Glasovanje o izključitvi Slavka Linića, finančnega ministra, iz stranke se je po dolgi razpravi končalo z razliko enega samega glasu v Milanovičevo korist. Tudi kandidat njegove stranke na predsedniških volitvah, dr. Ivo Josipović, je volitve izgubil. Predvsem zato ker se, od Milanovića, ni zadosti politično umaknil.
V vsej tej zmedi, pa je Milanović kljub vsemu sprejel dve odločitvi.
Obe sta bili dobri. Obe sta preprečili velik volilni poraz in ga obdržali v povolilni tekmi sestavljanja koalicije.
Najprej je za svojega volilnega svetovalca imenoval američana, čeških korenin, Alexa Brauna, ki ob Craigu Varogi, američanu slovenskih korenin, tvori najožji del dolgoletne ekipe, ki skrbi za volilne uspehe demokratov. Druga odločitev je bila o novem finančnem ministru. Izbral je Borisa Lalovca. Skorajda popolno nasprotje odstavljenemu Liniću, ki je govoril predvsem o nujnosti varčevanja in polnitve državne blagajne. Nov minister je bil, tudi z tako posebno, skorajda hedonistično pojavo in tistim drugačnim , dalmatinskim veseljem, podpornik boljšega življenja državljanov in rasti potrošnje. Obenem je skoraj donkihotsko začel vojno z, kot jim je rekel, pogoltnimi bankirji.
Braun in Lalovac sta prinesla preobrat. Braun z , kot lahko danes razberemo, ključnimi usmeritvami novega volilnega nastopa. Da je, najprej, potrebno potencilane volilce strank, ki so še pred meseci veljale za sredino med obema velikima, Orah in Živi zid, pridobiti v Milanovićev volilni bazen, stranki pa marginalizirati. Nato, ponovno vzpostaviti vrednostno povezavo med državno korupcijo in največjo opozicijsko stranko, ter na koncu problematizirati možno vlogo Karamarka kot novega predsednika vlade, predvsem ker naj ne bi imel ustreznega nabora kompetentnih sodelavcev in ker naj ne bi govoril nobenega svetovnega jezika. Lalovac z govorom, da želi poimagati državljanom , z prisilo bankirjev k konverziji švicarskih kreditov v evrske, z izplačili posebne pomoči upokojencem, pa odpustitvijo dolgov socialno najbolj ogroženim in vrsto napovedi o boljšem življenju vseh in ne samo izbranih, za katere pa ni nikoli povsem verjetno ali ne bodo ostale zgolj predvolilne.
Milanović je sledil. No, ne povsem . Najprej je vsem sosednjim državam povedal kakšna je njihova vloga in kako naj se obnašajo v odnosih z Hrvaško. Šele nato, je zahteval od novo izvoljene predsednice Kolinde Grabar Kitarović naj se ne vpleta v delo vlade in spoštuje svojo ustavno vlogo ter predvsem izpolni svojo veliko volilno zavezo o potrebnem državnem varčevanju in se tudi preseli z Tuđmanovih dvorov v manjšo predsedniško palačo. Tako kot je obljubljala in kot je sama izbrala. Zamrznitev tečaja švicarskega franka in hrvaške kune in stiskanje pogoltnih bank je označil za svojo državniško odločitev, da bi lahko, kot je rekel, državljani mirno spali in ne panično spremljali tečajne liste. Napovedal je , da bo hrvaško gospodarstvo po nekaj letih izšlo iz recesije in da je to zasluga njegove vlade. Tudi on je govoril o boljšem življenju, že danes in ne šele jutri.
Tomislav Karamarko temu ni sledil. Še vedno je govoril več o komunizmu in njegovih naslednikih in zato o nujnosti lustracije, kot pa o novem gospodarskem programu nove vlade in boljšem življenju. Pa še to o komunistih mu je takoj povozil Milanović z predlogom o poimenovanju novega zagrebškega letališča po dr. Franji Tuđmanu.
Karamarko je kljub vsemu zmagal na volitvah, vendar veliko premalo, da bi lahko sam z svojo koalicijo sestavil vlado. Zato mora tako kot Milanović, ki je za nekaj mandatov izgubil, iskati podporo pri , v vmesnem času, skorajda pozabljeni in volilno podcenjeni, skupini neodvisnih županov, ki so si nadeli pomenljivo ime Most in postali tretja najmočnejša stranka novega sklica hrvaškega Saboru.
Ivan Kovačić in Božo Petrov si tega, da bosta dobesedno odločala o sestavi nove vlade, tiste volilne noči v Omišu nista mogla niti predstavljati.
Objavljeno v Primorskih novicah dne 20. novembra 2015.
Borut Šuklje 