Pravzaprav niti ni bilo pismo, čeprav je imelo isti namen. Le z eno razliko. Ni bilo namenjeno posamičnemu naslovniku in prinašalo je povsem novo sporočilo o usodi dela sveta, ki ga je stari Churchill poimenoval mehki trebuh Evrope. Madelaine Albright, takrat povsem na vrhuncu politične moči in še bolj možnosti odločanja je prve dni februarja leta 2000 v časniku Wall Street Journal skorajda navdušujoč tekst o novih razmerah na Balkanu. Volilno zmago takratne hrvaške opozicije in oblikovanje nove vlade dr. Ivice Račana je predstavila ne samo , kot model, ki bi ga morali uporabiti tudi Miloševićevi oponenti v Srbiji, temveč tudi kot opomin vsem političnim grupacijam v Bosni in Hercegovini, da je konec časa ultra nacionalističnih politik in začetek nove demokracije. Ameriška državna sekretarka je tej politični dodala še bolj pogumno ekonomsko oceno. Da spremembam oblasti v državah regije sledi tudi optimistična gospodarska rast, podprta tudi z razmeroma velikimi sredstvi, ki naj bi jih v regijo, prek različnih finančnih linij, usmerili in Evropska unija in Združene države.
Samo nekaj tednov, pred to objavo, sem bil v Washingtonu gost pravosodne ministrice, prav tako ugledne in vplivne gospe, Janet Reno. Njene ocene regije, ki je bila takrat , tako zaradi stanja v Bosni, razmer v Miloševićevi Srbiji, Kosova in tudi vprašanj o Hrvaški po odhodu predsednika dr. Franje Tuđmana , v ospredju zunanje političnega in varnostnega interesa, so bile manj optimistične. Bolj krležijansko realistične. Pa vendar v oceni o potrebni finančni pomoči , zagonu gospodarstva in potrebnem dvigu življenskega standarda , enake kot jih je sporočila njena vladna kolegica.
To je bil neke vrste recept uspeha držav regije. Nove oblasti, ki bodo sposobne izpeljati reforme ter temu , kot podpora, sledeča finančna pomoč potreban za gospodarski razvoj. Če je Miroslav Krleža v tridesetih letih prejšnjega stoletja pisal, da bi morali prebivalci vsake balkanske vasi ali kotline slišati pisk lokomotive, je bilo po letu 2000 govora o velikih infrastrukturnih projektih, torej ne samo o železnici, ki naj omogočijo novo rast. Istočasno začno nastajati načrti in programi o modernizaciji prog, cest, rečnih plovnih poti in energetskih povezav, razumljeni in nikoli tako imenovani, kot neke vrste balkanski new deal.
Dobro leto po objavi Albrightinega pisma sem poslušal srbskega predsednika vlade dr. Zorana Đinđića. Nastopil je na ekonomskem forumu v Salzburgu. Njegov gostitelj je bil Klaus Schwab, sicer oče prestižnega svetovnega ekonomskega foruma v Davosu. V novi mestnem kongresnem centru, dvorani z imenom Evropa, je imel tudi Đinđić sporočilo. Še vedno smo siromašni, toda pomislite,je naslovil prepoln avditorij poslušalcev, ki so imeli ali vpliv ali denar večinoma pa oboje, smo tudi potencilano novo veliko tržišče. Evropa mora razviti svoj dolgoročni strateški načrt za regijo. Potrebujemo razvoj, saj samo politične spremembe ne bodo zadosti. In takoj zatem temu dodal, da poziva tudi države regije naj bodo pri teh načrtih aktivnejše. Njegovi predlogi o takojšnji ustanovitvi regionalnih delovnih skupin za razvoj infrastrukturnih projektov, borbo proti organiziranemu kriminalu, določitev skupnih norm manjšinskih politik in vzpostavitev prostora svobodne trgovine, so bili za tisti čas skorajda heretični. Ne toliko zaradi skorajda boleče neposredne bližine konca vojn, kot političnih interpretacij, da bi lahko pomenilo kakršnokoli sodelovanje med državami regije skorajda začetek novega obnavljanja Jugoslavije. Samo kot primer. Takoj po koncu novoletnih praznikov , januarja 1996, je dr. Tuđman nagovoril hrvaške poslance. Na slavnostni seji je predstavil Poročilo o stanju hrvaške države. Njegova teza je bila, da so predlogi boljšega gospodarskega , carinskega in prometnega povezovanja držav regije z Evropsko unijo predvsem nov poizkus nevarnega dokazovanja, da je bil razpad bivše države nepotreben, saj,da bi lahko ta prostor ostal celovit z ustreznimi demokratičnimi reformami in tržnim gospodarstvom.
Đinđić je v Salzburgu, predlogom o regijskem povezovanju, dodal tudi naslednje. Velja citirati. Čim prej bomo v državah regije opravili potrebne domače naloge, toliko hitreje bomo lahko predlagali naše članstvo v Evropski uniji. Saj če nam ne bo uspelo zadosti hitro odpreti realne evropske perspektive, bodo stare ideje omejenih nacionalistov doživele svojo renesanso.
Ocena je srhljiva je komentiral Schwab. Pa vendar točna sem dodal.
Đinđić jo je ponovil kakšno leto kasneje na predavanju, ki ga je imel na London School of Economics. Bil je le še bolj določen. Napačna je teza je začel, da mora Evropa pomagati Srbiji ali državam regije, ker imajo ali Srbija ali države regije težave. Evropa ima v regiji težavo. Predvsem ker težko razume, da je ceneje kot v vojaštvo nameščeno v teh državah, vložiti vsaj del tega denarja v gospodarsko obnovo in ekonomski razvoj regije. S tem bi tudi okrepili demokratične politične oblasti v regiji, ki so edini garant realizacije strategije izhoda in včlanitve v Evropsko unijo. Evropa ima svoje prioritete je pojasnjeval, ki pa se menjajo v skladu z krizami. Vendar bi morala imeti na Balkanu strategijo jasneje določeno. Pomeni je dodal, ne čakati, da kriza v Bosni, na Kosovu ali Makedoniji, postane zaresna težava. Poizkusimo preprečevati vzroke.
Načrti balkanskega new deala so , predvsem po letu 2005, dobivali svoje obrise. Povezani so bili večinoma z zaokrožitvijo evropskih meja na njenem jugu. Cestni koridor 10, jadransko jonska avtocesta, avtocesta med Tirano , Prištino in Skopjem, modernizacija železniških prog med Muenchenom in Atenami, vzpostavitev plovnosti Donave med Rotterdamom in Črnim morjem, plovno povezavo med Savo in Donavo, ter vzpostavitev rečnega pristanišča v Vukovarju, so bili samo nekateri med njimi. Sledili so načrti o energetskih povezavah, zračnem prometu in poenostavitvah pretoka blaga in potovanj državljanov.
In ne brez uspehov. Pa vendar prepočasi. Tudi morebitno članstvo teh držav v evropski uniji se je postopoma oddaljevalo. Napovedovale so se nove težave.
Menim , da je tudi zato Angela Merkel oblikovala tako imenovani berlinski forum. Kot prostor ne toliko političnega kot iskanja investicijskega soglasja. Zdelo se je kot , da ideji balkanskega new deala še nikoli nismo bili tako blizu kot po letošnjem sestanku šefov vlad držav regije na Dunaju.
Sledila je begunska kriza, pa zapore meja in povsem drugačen, rekli bi lahko star , politični govor o drugačnosti onih v drugi ali drugih državah. Pa o nabavah orožja in pravici biti vsaj enako oborožen kot sosed. Čeprav je večina držav regije, kot je pred dnevi v Sarajevu dejal, srbski premier Aleksander Vučić, biološko, ekonomsko in socialno podhranjena in izčrpana od vojn.
Potrebno je bilo narediti rez. Prvega, temeljnega je naredila nemška kanclerka z opozorilom kaj bi pomenila zapora nemških meja velikemu valu beguncev, za razmere na Balkanu. Drugega je včeraj napovedal predsednik evropske komisije Juncker. O datumu predstavitve poročila o pogajalskem napredku držav kandidatk in posledično datumu začetka pogajanj z Srbijo. Tretji ponovno ostaja Merklovi, oziroma francoskemu predsedniku Hollandu. On naj bi bil namreč sklicatelj nadaljevanja berlinsklega foruma, tokrat v Parizu, in novega pogovora o evropskih infrastrukturnih projektih v regijih.
Formula stabilnosti Balkana ostaja namreč ista. Prav takšna o kateri je pisala Albrightova in v dvorani Evropa govoril pokojni Đinđić.
Borut Šuklje 