Izzidi parlamentarnih volitev v sosednji državi Hrvaški niso vedno posledica politične uspešnosti ali prepričljive volilne kampanje. So tudi plod naključij.
Zelo verjetno bi bila leta 2000, če bi bil predsednik dr. Franjo Tuđman še živ, zmagovalka volitev njegova stranka in ne socialdemokrati dr. Ivice Račana. Podobno je bilo na volitvah sedem let kasneje, za katere je Račan verjel, da lahko na njih ponovno zmaga, a je med tem zaradi bolezni odšel. Njegov naslednik, je moral volilno zmago prepustiti dr. Ivi Sanaderju.
Takrat je Sanader, sicer doktor primerjalne književnosti, naredil ključen premik in postal željen gost ključnih evropskih prestolnic. Tako kot je znal Račan narediti prelom s Tuđmanovo temeljno državniško doktrino o nujnosti oblikovanja čistih narodnih teritorijev in posledično humanih preselitvah prebivalstva, je znal Sanader narediti vse tisto za kar Račan ni imel zadostne moči. Mislim na sodelovanje z mednarodnim sodiščem za vojne zločine storjene na območju bivše Jugoslavije v Haagu. Znal je pokazati, da ima politično moč. In dejansko je bil tisti, ki je na Hrvaškem odločal. Ter bil posledično tudi odgovoren za zmago novega liderja socialnih demokratov, Zorana Milanovića na parlamentarnih volitvah leta 2011. Tako kot je danes prav tako posredno odgovoren, čeprav še vedno v zaporu, za njegov poraz.
Na predzadnjih, parlamentarnih volitvah leta 2011, je bil Milanović enostavno obsojen na zmago. Tako kot je bila nova predsednica takrat vladajoče HDZ, Jadranka Kosor obsojena na volilni poraz. Sanader je julija 2009 nenadoma odstopil kot predsednik stranke in kot predsednik vlade. To je bil šok. Predvsem ker niso bili jasni vzroki. Vendar se je nekaj dejstev dalo določiti. Predvsem je bila povedna premestitev šefa policije Vladimirja Faberja na formalno višje a dejansko povsem nepomembno mesto namestnika ministra za notranje zadeve in tudi preiskava o nakupu kamionov sprožena proti zaupnemu prijatelju takratnega premiera, obrambnem ministru Branislavu Rončeviću. Ki pa ga je Sanader že po začetku policijske preiskave premestil znotraj vlade na nov ministrski sedež. Postal je nov notranji minister. To je bil čas ko je hrvaški državni tožilec že odprl sicer tajno preiskavo proti predsedniku vlade.
Sanader je julija odstopil. Nekaj kasneje, sredi septembra, je povabil novo predsednico stranke in vlade, katere imenovanje je predlagal on sam, na kosilo v znano in njemu ljubo zagrebško restavracijo Baltazar.
Kosorjeva, ki je do tedaj veljala za njegovo zvesto politično spremljevalko in vladno namestnico, se mu je najverjetneje prvič uprla. Razumela je, da ima sedaj ona moč. Če je še ob svoji potrditvi v hrvaškem Saboru mehko govorila o gospodinjah, ki morajo skrbeti za dom, ko ni gospodarja, je tokrat, ob izvrstni beli ribi, rekla ne, Sanaderjevemu predlogu, da morata imeti in stranka in vlada vzporedno vodstvo. Z bivšim premierom kot master chefom. Ta ne, ni pomenil samo zavrnitve bivšega šefa in prekinitve odnosov z njim. Taisti ne je pomenil tudi odločenost, da bo prav njena vlada končala pogajanja z Evropsko unijo ter podpisala pogodbo o evropskem polnopravnem članstvu. Posledično, da bo uredila odnose s sosednjimi državami in predvsem s Slovenijo rešila odprta mejna in druga vprašanja. Srečanje na dvorcu Trakoščan s premierskim kolegom Borutom Pahorjem in iskanje nove mejne rešitve z arbitražo, se je dejansko začelo v restavraciji Baltazar z gospejinim ne.
Prav tako je ta ne, pomenil tudi podporo policiji in tožilstvu pri preiskavah državne korupcije. To je bila odločitev predsednice vlade, ki je povzročila njen volilni poraz ter Milanovićevo zmago.
Kosorjeva je kljub vsem težavam, formalnim ker ni bila izvoljena na volitvah temveč zgolj potrjena z akalmacijo, ter vsebinskim, saj je nasledila vlado, ki je vodila državo v krizi, bila uspešna. Uspela je reševati notranje in gospodarske in socialne zadrege ter sprejela ključen dogovor, od katerega je bilo odvisno hrvaško članstvo v EU, s Pahorjem. Vendar je bilo premalo. Ne, ostalo je prikrito, saj je bila dolga senca takrat že kriminaliziranega Sanaderja enostavno premočna. Konture paradržave, ki je financirala izbrane posameznike in njihove projekte so postale razvidne. Medijska razkritja so se vrstila, najprej nerazvidna prodaja hotelov Liburnija, lastniku, ki je sedaj tudi lastnik portoroških hotelov Metropol, pa način financiranja ameriške družba Bechtel pri zapleteni avtocestni gradnji ali pa Sanaderjev nenaden obisk operne predstave v Veroni, najverjetneje posvečen tudi pogovoru o prodaji farmacevta Pliva ameriški multinacionalki Barr. Konec meseca oktobra 2011 je tajnica takratnega glavnega tajnika vladajoče stranke prevzela pismo, v katerem jih takratni državni tožilec obvešča, da je odprl preiskavo tudi proti HDZ. Volitve so bile dokončno odločene. Uspeh v evropskih pogajanjih in celo relativno dobri gospodarski rezultati so se izgubili ob dejstvu, da so vladajoči ustvarili državo v državi.
Tako je bil Zoran Milanović obsojen na zmago. Koalicija, ki jo je vodila njegova stranka je dobila 80 parlamentarnih mest, stranka Jadranke Kosor skoraj pol manj.
Dr. Ivo Sanader je še vedno v zaporu. Tudi na včerajšnjih parlamemntarnih volitvah je verjetno volil prav tam. Kljub temu, da ga je najprej Vrhovno in nato tudi Ustavno sodišče osvobodila krivde. Formalno bi ga morali že pred časom izpustiti in mu pustiti, da se v preostalih procesih brani z svobode. A je nekako ostal talec svoje bivše moči. In zato zaprt do konca volitev, ali celo sestave nove vlade. Kot bi se vladajoči bali, da bo njegov odhod iz zaporov Remetinec relativiziral njegovo morebitno krivdo pri formiranju obvodne države in bi se njihovi izzivalci prav tako bali, da bo njegova prostost ponovno oživila spomin na ona leta.
Mandat bo včerajšnjemu zmagovalcu podelila predsednica države. Kolinda Grabar Kitarović. Do sedaj smo poznali dva različna principa, ki pa nista samo formalna temveč lahko pomembno prispevata k uspešnosti sestavljalca vlade. Po prvem, je pravico poizkusa oblikovanja vladne koalicije dobil predsednik stranke, ki je zmagala na volitvah, po drugem pricipu pa je mandat prejel tisti, ki je šefu države predložil zadosten poimenski spisek izvoljenih poslancev, ki bodo podprli njegovo vlado.
Slednje načelo je po volitvah novembra 2007 zagovarjal takratni predsednik Stipe Mesić. Vendar Milanović ni uspel sestaviti zadostne večine. Ustavil se je pri svojevrstni potegavščini, ko je ob preplahu hadezejevskih konkurentov, prišel na pogovore k Mesiću z rdečo mapo, za katero so bili navzoči prepričani, da ima v njej potrebna imena za sestavo vlade. Pa je bila le prazna mapa. Mandat je kljub Mesićevi politični simpatiji z Milanovićem, dobil Sanader.
Težko je dvomiti, da predsednica Grabar Kitarovićeva ne bo zelo hitro, po današnji volilni noči, podelila mandat za sestavo vlade, včerajšnjemu relativnemu zmagovalcu, Tomislavu Karamarku in stranki HDZ. Tako se bodo tudi lažje pogajali z tretjo veliko stranko, raznorodno politično skupino Most, uglednih županov, mi so se znali v svojih sredinah upreti diktatu velikih in uspeli. Tudi zaradi neke vrste protestantske logike, skromnosti, županovanja. Most je uspel zbrati protestne glasove in jih pravzaprav odvzeti, tako bivšemu predsedniku države dr. Ivi Josipoviću kot gospodarskemu strategu Milanovičeve vlade, Radomiru Čaćiču in zlasti pred volitvami favorizirani stranki Orah, bivše Milanovićeve ministrice Mirele Holy.
Karamarko je dan pred volitvami povedal, da bo v noči volilne zmage pozval vse stranke k sodelovanju pri projektu boljšega življenja hrvaških državljanov. In s tem odprl še zadnje vprašanje današnjih volitev. Ali bo to ponudbo dobili tudi sedaj vladajoči socialni demokrati? Ne bi bilo prvič. Ivica Račan je po izgubljenih volitvah leta 2003 ponudil Sanaderju politični sporazum imenovan Zveza za Evropo. Po vseh sporih sta začeli stranki sodelovati. Račan je plačal strahotno medijsko ceno, predvsem preko obtožb, da odpira vrata možnosti velike koalicije.
Karamarko bo najverjetneje v naslednjih dneh dobil mandat za sestavo vlade. Kot politik je zadosti spreten, da ga bo uspešno izkoristil.
Borut Šuklje 