Njen nastop sem razumel kot skrbno opozorilo obveščene gospe. Namenjeno ni bilo ne zagovoru že povedanega, še manj opravičilu že sprejetim odločitvam. Ne, bilo je zgolj sporočilo o mogočih posledicah. Angela Merkel je na zadnjem zboru svoje stranke ponovno govorila o nevarnosti popolne zapore meja pred begunci in migranti in vsemi, ki se tej množici zaradi najrazličnejših razlogov pridružujejo. Pravzaprav je najprej izgledalo, kot da bo samo še enkrat ponovila svoja znana stališča o velikem preseljevanju in težko obvladljivi begunski krizi. Tako bi tudi ostalo, če ne bi skoraj povsem na koncu dodala še stavek o posledicah drugačnih odločitev. Nevarne so napetosti, ki smo jim v zadnjem času priča na Balkanu, zato se hitreje kot bi si predstavljali lahko zgodi, da prepir preraste v fizični obračun in iz njega nastanejo stvari, ki si jih nihče ne želi. Da bi napetosti prerasle v nove vojaške spopade.
Namška kanclerka ima vpogled v vrsto dobrih informacij in premišljenih analiz. Vključno s sporočili državne tajne službe in njenega šefa Gerharda Schindlerja, ki tudi sam zelo natančno pozna politične in ostale razmere v regiji. Merklova je seznanjena z načini reševanja begunskega vala iz konca devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko so zlasti s Kosova, pa tudi Makedonije, Albanije in Bosne množice migrantov iskale pot, večinoma preko Hrvaške in Slovenije proti Avstriji in Nemčiji. Že takrat mi je, nemški notranji minister Otto Schily, ko sem ga gostil, govoril o nevarnostih, ki za rahel balkanski mir, lahko pomenijo medsebojne obtožbe o načrtnem usmerjanju beguncev na meje sosednjih držav.
Tudi v Sloveniji smo imeli podobne težave kot jih imamo sedaj. Seveda v precej manjšem obsegu. Pa vendar na naših zelenih mejah so se pojavljale očitno zelo organizirane velike skupine ljudi, ki so jih želele ilegalno prečkati in nadaljevati pot. Imel sem nekaj pogovorov tako z Ivanom Penićem kot njegovim naslednikom, notranjim ministrom Šime Lučinom. In vsebina je bila podobna kot je danes, o nujnosti dogovora o času in kraju, ko in kje bodo begunci prešli državne meje.
Nekako v istem času je prišel v Ljubljano tudi generalni direktor ameriške FBI, Louis Freeh, z povsem enakimi vprašanji, kako to človeško tako občutljivo vprašanje, kot je begunstvo, ustrezno in Varnostno zadostno urediti. In Schily in Freeh sta poznala morebitne posledice novih zaostritev razmer v regiji, ki je šele končevala medsebojne vojne, pa ni nihče govoril o tem. Vse je bilo obvladljivo.
Angela Merkel je povedala, da je sedaj drugače. Da bi razumeli moramo najti prav to drugačnost, torej tisto, kar se je v zadnjih dneh, predvsem po sestanku predsednikov vlad držav begunske poti spremenilo.
Tu imamo dve vrsti težav.
Večina stikov med liderji držav regije je bila z začetkom begunskega vala skorajda prekinjena. Politična opredelitev o skupnem reševanju medsebojnih odprtih vprašanj je bila pozabljena. Ponovno je bil vzpostavljen besednjak meddržavnih sporočil za katerega je bilo že povsem verjetno, da pripada povsem drugemu času. Času sovraštev in vojn.
Pa vendar to ni mogel biti razlog, ki bi Merklovo prav sedaj napeljal k takšni oceni o možnih novih vojnah.
Druga težava je povezana z poizkusom povečanja vpliva posamičnih držav v regiji. To je bilo najbolje vidno v Črni gori. Proti vladni protesti, ki so zahtevali prevzem oblasti ali vsaj začasno delitev oblasti niso imeli prav izrazitega socialnega predznaka. Bili so tudi posledica nezadovoljstva in gneva z domačiskostjo in korupcijo nosilcev oblasti. Vendar v tej nameri niso bili prepričljivi. Vsaj dva ključna politična akterja se nista pridružila protestom.
Mislim na dva opozicijska liderja: Žarka Rakčevića in Miodraga Lekića. Rakčevića poznam dlje časa. Verjamem njegovim argumentom o obremenjenosti oblasti. Toda kljub vsemu se ni udeležil javnih protestov v Podgorici. Zato je bilo še toliko bolj vidno, da so protesti sovpadali tako s sporočilom ameriškega podpredsednika Joe Bidena in glavnega tajnika Nata, Jensa Stoltenberga, o možnem članstvu Črne gore v skupni obrambni zvezi. In kasneje, predvsem z ameriškim sporočilom o začasnem soglasju Združenih držav, članstvu Črne gore. Ta tip soglasja je izjemno udoben, ne pomeni ne niti ne pomeni da, pomeni pa izrazito privolitev, če se nič posebnega ne bo v državi spremenilo.
Verjel bi, da je bilo prav to nerazumevanje takšne začasnosti, razlog za proteste proti Milu Đukanoviću. Kot morda zadnja možnost preprečitve članstva države v obrambni zvezi.
Tudi to ni bilo to novo dejstvo za Merklovo, ki bi jo nagovorilo k tako radikalni oceni o možnih novih vojnah v regiji. S tem so povezane najrazličnejše mamljive ponudbe o novi vojaški tehniki in oborožitvi posameznih držav, vendar so namenjene bolj politični promociji koit dejanski oborožitvi. Predvsem pa so za države regije vse te ponudbe predrage.
Ostaja pa tretji razlog. Nevaren in nekako skrit.
Prvi je bruseljski dogovor med Beogradom in Prištino, Srbijo in Kosovim, o ureditvi medsebojnih odnosov. Dogovori in sklepi, ki sta jih sprejela predsednika obeh vlad ob pomoči visoke predstavnice Evropske unije, Mogherinijeve, so dokončni in zavezujoči. To pomeni, da ne moreta ne uradni Beograd še manj pa Priština doma problematizirati dogovorjenega in obstruirati dosežen dogovor o samoupravi srbskih občin na severu Kosova ali načinov upravljanja velikih energetskih objektov.
Drug primer je pogojevanje z referendumom v republiki Srbski. Stranka predsednika Milorada Dodika je sprejela deklaracijo o samostojnosti z dopolnitvijo, da bi republika Srbska lahko o svojem statusu odločala v naslednjih treh letih. Pri čemer so predlagatelji popolnoma spregledali, da je omenjena entiteta samo del Daytonskega sporazuma. Da bi torej referendum dejansko pomenil enostranski izstop iz sporazuma, ki je bil predmet zelo natančnih pogajanj. Šlo bi za izločitev središčne formule sporazuma o eni državi, dveh močnih entitetah in treh konstitutivnih narodih.
Proces, ki bi lahko vodil v resne nevarnosti nove vojne v regiji, bi bil lahko začet le z odpovedmi sklenjenih mednarodnih sporazumov.
Zato mora Evropska unija enostavno uporabiti vse mehanizme, da to prepreči. EU zahteva spoštovanje dogovorjenega in podpisanega.
In to je bila vsebina opozorila dobro obveščene gospe.
Borut Šuklje 