Angela Merkel je pred dnevi Turčiji odprla vrata vstopa v Evropsko unijo in obenem povsem politično pragmatično zahtevala njihovo pomoč pri begunski krizi.
S tem je bil določen tudi okvir sestanka, ki ga bo v nedeljo, 25.oktobra, gostil predsednik evropske komisije Jean Claude Juncker. Nanj je povabil voditelje držav članic EU med Nemčijo in Grčijo ter šefa makedonske in srbske vlade.
Razlog sklica so dramatične humanitarne in varnostne razmere na balkanski begunski poti.
Vendar to ne bo samo sestanek o beguncih in njihovem pohodu v Evropo, saj bo potrebno pred tem najti odgovor, zakaj prav sedaj, ob koncu leta 2015, nove zaostritve odnosov med državami regije, prekinitev medsebojnega političnega dialoga in nova nerazumevanja.
Odgovor je razmeroma preprost. Nove balkanske napetosti so tudi posledica velike krize z begunci in njihove poti skozi te države.
Odgovor postaneveliko bolj zapleten, ko želimo določiti, kako in katera politična orodja uporabiti za zmanjšanje napetosti med državami v regiji. Z vprašanjem o možnih posledicah destabilizacije tako občutljive regije, kot je zahodni Balkan, se odgovor dokončno zaplete.
In prav zato se velja, če ponovim, s pokojnim dr. Francetom Bučarjem, vrniti časovno nazaj, da bi laže razumeli, kako ravnati sedaj.
Ni povsem jasno, še manj pa dokazljivo, ali je Slobodan Milošević pred odločitvami o krvavih jugoslovanskih vojnah bral tudi tekste takrat skorajda politično anonimnega dr. Franje Tuđmana.
Mislim na zelo posebno knjigo z naslovom Nacionalno vprašanje v sodobni Evropi, ki jo je kasnejši hrvaški predsednik zaključil 1978 leta. Knjigo je pred leti analično predstavil ugledni Darko Hudelist, Tuđmanov biograf, in tudi opozoril na del, ki govori o federalnem reševanju nacionalnega vprašanja v socialistični ureditvi. Tuđman je tu postavil dve trditvi. Najprej, da je vprašanje notranjih meja v Jugoslaviji urejeno v škodo Republike Hrvaške in v korist Srbije in Črne gore. Ter nato, da je bila Bosna in Hercegovina neupravičeno proglašena za posebno federalno enoto, saj naj bi bila zgodovinsko v največjem delu povezana s Hrvaško, s katero tvori nerazdružljivo zemljepisno, gospodarsko in prometno celoto.
Zaključi, da se Hrvati in Srbi ne razlikujejo med seboj zaradi pripadnosti enemu ali drugemu narodu, temveč predvsem zato, ker pripadajo dvema povsem različnim civilizacijskima tipoma.
Zato geopolitična tvorba Jugoslavija, nadaljuje Tuđman, katere ključna dela sta hrvaški in srbski narod, ne more obstati in bo razpadla po črti razmejitve Donava-Sava- Drina, po meji zahodno in vzhodno civilizacijskega sveta.
V dostopnih arhivih nisem našel potrditve, da bi Milošević to knjigo poznal. Nedvoumno pa je poznal Tuđmanovo tezo o oblikovanju Hrvaške v njenih etničnih mejah. In tudi sam je imel samo en povsem določen cilj, oblikovanje velike Srbije.
Dr. Borislav Jović, takratni član predsedstva SFRJ, je bil kurir, ki je februarja 1991 prenesel sporočilo, da se Srbija ne želi širiti na račun države Hrvaške, da pa bi se želeli pogovarjati o delitvi Bosne in Hercegovine. Že aprila sta se oba predsednika sestala v letovišču Karađorđevo. Po vrnitvi je bilo Tuđmanovo sporočilo najožjim sodelavcem jasno. Ključno je vprašanje delitve Bosne, Slovenci odhajajo, Srbi žele veliko Srbijo.
Sledile so krvave vojne. Evropski in ameriški posredniki so iskali poti za njihov konec.
Leta 1998 je prišlo do nove krize na Kosovu. Milošević se je zapletal v neizhoden konflikt s celim svetom.
Vodja takratne srbske opozicije, dr. Zoran Đinđić, je istemu svetu sporočal, da srbski oponenti začenjajo rizično investicijo v prihodnost z jasno opredelitvijo za Zahod. Dobil je podporo in prevzel oblast. Namesto nacionalnih mitov, zgodovinskih pravic in posledično delitev ozemelj, je prevladalo iskanje načinov razvoja, demokracije, človekovih pravic.
Članstvo v evropski uniji je postalo poglaviten motiv sprememb in razvoja v državah Zahodnega Balkana.
Eden od kriterijev evropskega napredka posameznih držav je bilo sodelovanje z mednarodnim sodiščem za zločine storjene na ozemlju bivše Jugoslavije v Haagu. Glavna tožilka, Carla del Ponte, je oblikovala končno mnenje. Zato jo v tem kontekstu razumem ne kot tožilko, temveč kot političen mehanizem, ki je skoraj dobesedno silil oblasti držav Balkana ne samo v izpolnitev danih zavez mednarodnemu sodišču, temveč v realizacijo potrebnih sprememb in reform. In če je bila del Pontejeva političen mehanizem za približevanje teh držav Evropski uniji, potem so bile donatorske konference finančni mehanizem, ki je omogočal lažjo izvedbo sprememb.
Po smrti dr. Franje Tuđmana je tudi Hrvaška izpolnila glavne zahteve sodišča.
Političen mehanizem, ki smo ga poistovetili z Carlo del Ponte, je bil končan. Uspešno.
Nadomestil ga je nov. Mehanizem soglasja. Pomenil je odločitev držav regije, da so sposobne tudi najtežja medsebojna vprašanja rešiti same med seboj. Hrvaška je posledično ponovno začela reševati svoje mejne spore. Spomladi leta 2010, se v Opatiji sestaneta srbski in hrvaški predsednik, Boris Tadić in Ivo Josipović. Njuno sporočilo je bilo popolnoma razumljivo, sprejeli bomo vse potrebne reforme saj želimo biti del EU. Borut Pahor je začel pomemben proces Brdo. To je bil čas sodelovanja, iskanja rešitev in trgovanja.
Angela Merkel je z Berlinskim procesom dodala še tretji princip v regiji. Princip investicij. Sledili so sestanki. Najprej v Dubrovniku, v Berlinu in na Dunaju. Liderji držav regije so skupaj in posamič pripravili vrsto projektov, predvsem infrastrukturnih, ki naj bi bili so financirani preko berlinskega mehanizma. Procesu Brdo je nemška kanclerka dodala finančni del. Povezala je obnovljeno zavezo o evropski širitvi na Balkan z povsem določenimi investicijskimi cilji. Bilo je obdobje optimizma.
Samo nekaj mesecev kasneje pa kot da smo na novem začetku. Evropsko nereševanje krize z begunci je državam regije prineslo nove napetosti, stara nesoglasja in nerazumevanja. Niti medsebojnih pogovor liderjev teh držav ni več. Če pa so, so neprijetna. O evropski širitvi ne govori nihče več. Tudi berlinski proces je nekako zastal.
Zato Juncker ne more pričakovati, da bo nedeljski sestanek namenil samo nadvse težavni begunski krizi. Odpreti bo moral tudi drugi del, vprašanje članstva držav regije v Evropski uniji.
Podobno kot je to naredila Merklova v Ankari.
Borut Šuklje 