Radovednost je bila popolna. Ne zaradi objavljenih fotografij razkošne gole mladenke, saj je to bil le uveljavljen uredniški standard ugledne publicistične revije, niti ne zaradi spremljajočih tekstov, ki bi ušli cenzorskemu nadzoru, temveč zaradi dejstva, da omenjena gospodična ni bila Carolina iz Londona, kot je bilo navedeno, temveč dekle, ki je še pred letom prepevala na znanem festivalu na slovenski obali. Torej dekle iz soseščine, skorajda iz sosednjega bloka.
Tudi danes ni povsem jasno ali so takratni uredniki ugledne zagrebške revije Start vedeli, da je Carolina iz Londona pravzaprav Moni iz enega izmed slovenskih mest, ali je vse bilo, kot so pojasnjevali, zgolj naključje. Zanesljivo pa vemo, da je izbor in ponudbo tovrstnih fotografij pripravljal njihov takratni sodelavec, dober poznavalec francoske književnosti, ljubitelj poezije Rainerja Marie Rilkeja, uspešen diplomant filozofske fakultete v Innsbrucku, dr. Ivo Sanader.
Čeprav je kasnejši predsednik hrvaške vlade, to povsem specifično fotografsko trgovino in poslovanje z izbranimi naročniki, zaprl v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, je bila toliko let kasneje, povod enega izmed njegovih političnih umikov. Sanader se je namreč v osemdesetih vrnil v Split, postal urednik v založbi Logos, pripravljal zbirko tekstov o Antigoni in v udobju mediteranskega zaveterja tudi izvrsten izbor erotičnih tekstov avtorjev, markiza de Sada, Andrea de Narciata, Guillauma Apollinairea. To je bil čas, ko je dr. Stipe Šuvar, radikalen partijski ideolog že pripravljal svoj zbornik prepovedanih tekstov in prepovedanih avtorjev, o političnih tendencah v umetniškem ustvarjanju, literarni, gledališki in filmski kritiki in o javnih nastopih, ki vsebujejo politično nesprejemljiva sporočila, kasneje imenovano Bela knjiga. Vendar je bil ta ideološki obračun usmerjen predvsem proti avtorjem iz Slovenije in Srbije, tako da sta Split in Sanaderjevo urednikovanje, ostala izven cenzorskega radarja. Hkrati pa tudi Šuvarjevi seznami prepovedanih niso imeli več takšne politične moči, kot bi jo imeli samo deset let prej. Osemdeseta leta so bila leta preobrata.
Dr. Franjo Tuđman je spoznal Sanaderja kasneje. Imenoval ga je za ministra za znanost in razmeroma hitro preselil v svoj predsedniški urad. Postal je predstojnik urada predsednika države. To je bila ena izmed najvplivnejših funkcij v državi. In kot takšna predmet notranjih frakcijskih spopadov različnih struj. Sanader jim je postal odveč. Prav zato so se spomnili njegove avstrijske trgovine in najrazličnejših fotografij, tudi one z Moni. Podobno kot na večini dvorov, obrazci so ustaljeni in isti, so začeli predsednika spraševati o preteklih zaslugah šefa njegovega urada, pa najprej tako povsem mimogrede tudi o njegovih avstrijskih letih in kasneje povsem določno o njegovi trgovini s fotografijami. Pa to ni bilo usodno. Tudi Tuđman je v osemdesetih bral Start. Bila je ena izmed tistih revij, ki so bile rob še dovoljenega za objave in imela dobre pisce. Zato so morali načrt Sanaderjeve odstranitve dopolniti. Preko ustreznih tajnih služb, so predsedniku postregli z informacijo, da v tisti trgovini niso prodajali samo slik golih deklet, temveč tudi slike golih moških namenjene specializiranim revijam za moške. Da so odkrili tudi ustrezne priče ter da so lahko zgolj s svojimi veščinami preprečili strahoten škandal, pravzaprav objavo vsega navedenega v medijih. Tuđman je verjel. Sanader je moral oditi. Postal je namestnik zunanjega ministra, vendar brez posebnih pooblastil.
Smrt prvega hrvaškega predsednika in novi frakcijski boji znotraj vladajoče stranke za prevzem njegovega mesta, so Sanaderju omogočili veliki povratek. Postal je predsednik vladajoče stranke in po parlamentarnih volitvah tudi predsednik hrvaške vlade.
Ko je prvega julija 2009 nepričakovano odstopil je bil obtožen in obsojen v različnih odmevnih primerih. Skupna točka vseh obtožb je bilo organizirano in načrtovano jemanje velikih podkupnin. Spomladi letos je najprej hrvaško ustavno sodišče razveljavilo dve sodbi, pred dnevi Vrhovno sodišče še tretje. Sanader bi sedaj, ko so vse sodbe proti njemu razveljavljene in ni već obsojen v niti enem primeru, moral biti izpuščen iz pripora. To se bo najverjetneje zgodilo v teh dneh.
Ob vrsti pravnih vprašanj vezanih na tri tako vplivne razveljavitve sodb proti bivšemu predsedniku vlade, ostajata še dve.
Ono najbolj splošno, ali je bil res kriv vsega za kar so ga obtožili in tisto, ki je politično najbolj zanimivo. Ali je možna Sanaderjeva politična vrnitev?
Odgovora na prvi dve vprašanji bosta nadvse zapleteni, odgovor na zadnje o novi vrnitvi na mesta odločanja v hrvaški politiki pa je nedvoumen in kratek.
Ne. Sanaderjev političen čas je minil. Tako kot njegov ključen političen projekt. Članstvo hrvaške v Evropski uniji in zvezi Nato.
Takrat je imel skoraj popoln nacionalni konsenz za spremembe in tudi podporo skoraj vseh parlamentarnih strank in nacionalnih manjšin. Znal je prepričati vplivno glavno haško tožilko Carlo del Ponte. Po pogovorih z njim je napisala pozitivno poročilo o sodelovanju Zagreba s sodiščem za zločine storjene na območju bivše Jugoslavije. Brez takšnega tožilkinega poročila bi ostala bruseljska vrata zaprta. Bil je dober sogovornik ključnih evropskih liderjev. Verjeli so mu, da je sposoben izpeljati evropski projekt. Tudi zato je bil prepričan, da je zadosti vpliven in bo dolgoletni spor o mejah z Slovenijo rešil nekako mimogrede, predvsem pa drugače kot so predvidevali sporazumi med njegovim predhodnikom dr. Ivico Račanom in dr. Janezom Drnovškom.
Zato bo zanimiva predvsem njegova knjiga spominov. Pa ne zato ker bi lahko posegel v aktualne politične odnose v sosednji državi, temveč predvsem zaradi tistih dejstev, ki ostajajo nejasna. Predvsem razlogov tako za nenaden odstop, kot samo nekaj mesecev kasneje, neuspešen poizkus strankarskega prevrata in ponovnega prevzema oblasti. In nič več kot to.
Sanaderjev politični čas je bil zgolj in samo čas hrvaškega približevanja evropski uniji. Sedaj bodo zanimivi samo njegovi spomini, tudi o življenju v Innsbrucku in fotografijah Slovenke Moni v reviji Start.
Objavljeno v Primorskih novicah 9. oktobra 2015.
Borut Šuklje 