Zoran Milanović je imel to septembersko sredo, na sestanku šefov držav Evropske unije, izvrstno priložnost. Lahko bi pokazal, da zna reševati probleme. A se je odločil drugače. To je bilo še toliko bolj presenetljivo, ne zgolj zato ker hrvaški predsednik vlade dobro pozna posledice vsakršnih zaostritev odnosov med državami Zahodnega Balkana, temveč tudi zato, ker so se na tokratnem bruseljskem sestanku prvič videle tudi možne rešitve velike begunskega vala.
Kljub vsemu, in ne glede na vrsto pojasnjevanj in prepričevanj, je Hrvaška vztrajala pri zapori meje z sosednjo državo. Predsednik srbske vlade Aleksandar Vučić je napisal pismo ključnim voditeljem Evropske unije o tem, da je Hrvaška z agresivnimi in nesprejemljivimi potezami drastično prizadela ne samo nacionalne in vitalne ekonomske interese Srbije, temveč tudi regionalno stabilnost. Sledili so proti ukrepi in popolna zamrznitev in diplomatskih in trgovinskih odnosov med državama. Pomeni, da so posledično postali tudi vsi ostali odnosi med državami v regiji povsem nepredvidljivi in nevarni.
Države zahodnega Balkana so vrsto let sistematično utrjevale princip medsebojnega iskanja rešitev tudi najbolj zapletenih odprtih vprašanj. Bilo je neke vrste načelo, dokazati, da te države s svojim članstvom v Evropski uniji ne bodo na obremenejeno bruseljsko mizo prinašale novih problemov ali težav , temveč rešitve. To je bila tudi osnova različnih diplomatskih iniciativ, od Pahorjevega procesa Brdo do Berlinskega foruma Angele Merkel. V teh dneh so bili vsi ti principi ,vsaj začasno, porušeni.
Razlog za tako radikalno poslabšanje odnosov dveh ključnih držav regije ni samo vprašanje beguncev. Politično bi bilo popolnoma nerazumno sprejeti tako radikalno odločitev , kot je dejanska prekinitev odnosov z sosednjo državo, samo zaradi suma , da Srbija načrtno usmerja begunce proti hrvaški in ne proti madžarski meji.
Jelena Lovrić, komentator zagrebškega Jutranjega lista, je napisala da se je Milanović odločil drugače kot madžarski predsednik Orban. Da proti sosednji državi ne bo gradil žične ograje, temveč bo, enostavno in ceneje, zaprl mejo.
Milanović je , kot smo ga lahko razumeli na omenjeno sredino noč, zaprl meje Hrvaške z Balkanom. Na vprašanje zakaj so se nizali različni odgovori, od onih večinoma povezanih z begunci in migranti, do tistih, ki so iskali razloge tudi v prihajajočih hrvaških parlamentarnih volitvah. Nekako zamolčan pa je ostal vsaj še en razlog, ki bi ga lahko določili z naslednjim vprašanjem. Ali je bila namera političnega izstopa iz regije zahodnega Balkana, razlog takše zaostritve odnosov z Srbijo?
Prve dni marca letos je bil v Zagrebu simpozij, z razmeroma preprostim in dolgočasnim naslovom, Hrvaška in razvojna politika EU do leta 2020. In dejansko je sestanek tudi bil dolgovezen. Vendar samo do nastopa bivšega slovaškega predsednika vlade, Mikulasa Dzurinde, ki je pozval bodočo-kot jo je imenoval- vlado Tomislava Karamarka naj republiko Hrvaško pridruži Višegrajski skupini držav. Torej Češki, Slovaški, Madžarski in Poljski. S tem naj bi država zelo poboljšala svojo gospodarske in obče razmere. Edina prepreka takšni nameri naj bi bili le tisti politiki, omenjali so zunanjo ministrico Vesno Pusić, ki vežejo ali povezujejo reševanje posameznih vprašanj tudi z iskanjem rešitev, ki bi bile sprejemljive za ostale države regije, zahodnega Balkana. Tistega dne se mi je to zdelo samo kot neke vrste domislica , ki je popestrila pogovor, in bila malce uporabljena tudi za relativiziranje ministričine napovedane kandidature za generalno sekretarko OZN.
In tako bi ostalo, če ne bi samo teden ali dva kasneje zasledil vesti, da je hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović sprejela podpredsednika poljske vlade Tomasza Siemeonika in da sta govorila tudi o pomenu višegrajske skupine držav. No , pa tudi to bilo lahko zgolj naključje. Vendar le konca junija letos, ko je prišla v Zagreb na uradni obisk predsednica Litve, Dalie Grybauskaite. Zanimiva je bila izjava gostiteljice, Grabar-Kitarovićeve, pravzaprav njeno sporočilo, da Hrvaška država priznava svoje obveze do sosednjih balkanskih držav, da pa se po svoji regionalni pripadnosti vidi in določa predvsem v Srednji Evropi. Torej v skupini z državami višegrajske skupine, Avstrijo in Slovenijo. Ali celo nekoliko širše, v Zwischeneuropi, kateri pripadajo tudi baltske države. Tej presenetljivi formulaciji je hrvaška predsednica dodala tudi tezo, o pomenu povezave od Baltika do Jadrana, kot ključnemu elementu evropske stabilnosti.
Na tej točki pa je že veljalo biti pozoren. Tudi zato, ker Hrvaška leta 1991 in 1992 ni želela sodelovati z višegrajsko skupino držav, niti se ni želela priključiti Coni svobodne trgovine srednje Evrope , saj je takratni predsednik dr.Franjo Tuđman razumel, da je Hrvaška bolj razvita kot bivše države vzhodnega bloka. Obenem pa je bil, kot je pred časom napisal zagrebški profesor Damir Grubiša, pokojni Tuđman prepričan, da ji članstvo v vseh evropskih asociacijah enostavno pripada tako na temelju hrvaških zaslug pri obrambi krščanstva , kot zaradi dejstva da je Evropska unija zveza držav, ki ji je Hrvaška nekoč že pripadala. Da se je država zadosti izkazala z starimi zaslugami in se ji zato ni potrebno ponovno dokazovati z pravili novega evropskega projekta utemeljenega na spoštovanju človekovih pravic, demokratičnih vrednot, miru in blaginje.
Očitno se je Kolinda Grabar-Kitarović vrnila na izhodišče. Ponovno je politično dočila pomen skupine višegrajskih držav. Tako se je osmega septembra letos v Krakowu srečala z novo izvoljenim poljskim predsednikom Andzejem Dudo. Predsedničina izjava po sestanku je kipela od geopolitične samozavesti. Skupaj delamo na zagonu močnega dialoga med Baltikom in Jadranom. Mislim, je dejala, predvsem na niz povezav, prometnih koridorjev, železniške infrastrukture, energetskih projektov ter sodelovanja pri vprašanjih varnosti, vključujoč krizo v Ukrajini , na jugu Evrope in vprašanja migracij. Hrvaška in Poljska kot državi nosilki takšne iniciative, bosta zagovarjali tudi nastop v NATU in EU. Takoj zatem je predsednica tudi določila na katere države, ki naj bi bile vključene v takšno iniciativo, misli. Neposredno je pozvala predsednike držav regije Jadran- Baltik, Litvo, Latvijo in Estonijo, držav Višegrajske skupine ter Avstrije in Slovenije na sestanek konec meseca septembra, v času zasedanja generalne skupščine OZN.
Ocena hrvaške predsednice je bila, da je Hrvaška z polnopravnim članstvom v zvezi Nato in članstvom v Evropski uniji izpolnila svoje ključne politične cilje, da pa se njeni zunanje politični cilji vežejo predvsem ali zgolj na zahodni Balkan. In ne na države, ki jih vabi na septemberski sestanek in s katerimi jih veže skupna evropska zgodovina. Grabar –Kitarovićeva je obenem ocenila, da ima kot predsednica države prav v zunanji politiki velika pooblastila. Torej tudi spremeniti zunanje politične prioritete in posledično odreči podporo Pusićevi pri njeni mednarodni kandidaturi.
Vsaj tega slednjega , Milanović ni mogel preslišati. Tudi zato, ker najverjetneje ni pozabil tajnega sestanka, ki sta ga imeli konec marca 2010, Vesna Pusić in takratna predsednica vlade Jadranka Kosor. Milanović se je v tistem času že pripravljal na volitve in prevzem oblasti. Kot lider opozicije je obiskoval posamezne evropske prestolnice in zbiral tudi zunanjepolitično podporo. Obenem je pocenil, da je ključna prestolnica za hrvaški napredek pri članstvu v EU, Berlin. Da lahko Nemčija prepriča tudi tiste države, ki so zagovarjale tezo, da je politično sprejemljivo, predvsem zaradi regije, v istem časovnem obdobju, sprejeti v polno pravno evropsko članstvo in Hrvaško in Srbijo. In da je to zadosti in da to lahko preko socilademokratskih povezav stori tudi sam. Pusičeva, ki je bila predsednica parlamentarnega odbora zadolženega za evropske integracije pa je ocenila , da lahko ta zadnji korak k EU naredita skupaj z predsednico vlade . Sklicali sta sestanek ključnih ljudi hrvaške politike, prepričali v udeležbo tudi novoizvoljenega predsednika Ivo Josipovića in posledično prisilile Milanovića, da se je udeležil srečanja. Kljub bližajočim se volitvam je moral priti na sestanek z tako pomembno volilno temo, ki jo je razumel kot svojo in obenem sedeti pored svoje volilne tekmice , Jadranke Kosor.
Tudi zato Milanović ni mogel spregledati nove iniciative Grabar – Kitarovićeve. Iniciative o izstopu iz zahodnega Balkana.
Popolna prekinitev odnosov z Srbijo ni posledica begunske katastrofe. Begunska kriza je bila samo povod. Prekinitev ali ohladitev odnosov z državami regije je del geopolitične preusmeritve republike Hrvaške, iz zahodnega Balkana v Srednjo Evropo, v povezavo Baltika in Jadrana. Očitno je vsaj predsednik vlade Milanović ocenil, da mu zaostritev razmer z Srbijo prinaša kratkoročno evropsko osamitev, da pa se vendar dolgoročno izide.
Objavljeno v Sobotni prilogi 26. septembra 2015.
Borut Šuklje 