Pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami ni delal napačnih korakov. Zoran Milanović je vedel, kako lahko zmaga in postane nov predsednik vlade. Najprej je popravil, resda po pogovoru z predsednikom evropske komisije Jose Manuelom Barroso, svojo odločitev o arbitraži kot modelu rešitve mejnega spora s Slovenijo. Nato je nastopil na vplivnem forumu predsednikov vodilnih evropskih socialističnih in socialdemokratskih strank, marca 2010, v Atenah. Predvsem po srečanju z avstrijskim premierom Wernerjem Faymannom in sedanjim šefom evropskega parlamenta Martinom Schulzem, je dobil tiha zagotovila, da ga bodo podprli. Podobno kot na srečanju v Berlinu, kjer sta ga sprejela vice kancler Franz Mueftering in zunanji minister Frank Walter Steinmeier. Velja ga podpreti, sta poročala po sestanku, saj je pripravljen pripeljati Hrvaško v Evropsko unijo. Milanović je vedel, da je Nemčija država, ki lahko prepriča tudi tiste, ki so zagovarjali tezo, da je zaradi razmer v regiji politično oportuno sprejeti v evropsko polno pravno članstvo in Hrvaško in Srbijo, ali vsaj povezati vstop ene države z odprtjem pogajalskih poglavij z Beogradom.
Povsem pri koncu je imel še zadnji, resda skrito in javno zamolčano, a nadvse pomemben sestanek, pravzaprav kosilo, s ključnim hrvaškim lastnikom, Ivico Todorićem. Tu ni šlo zato, da bi ga Todorić izrecno podprl, že samo srečanje je bilo dovolj, kot tiha vest, da bo tudi morebitni novi premier pri državnih odločitvah razumel namere velikega kapitala.
Volilni izzivalec, Milanović, je poslal vsa potrebna sporočila. O pomenu mirnega reševanja odprtih meddržavnih vprašanj v regiji, ključnemu cilju, članstvu države v Evropski uniji ter odločitvi o potrebnih dogovorih z gospodarskimi lastniki države.
Tudi zato je lahko zmagal.
Sedaj je hrvaški premier pred novimi volitvami.
Naverjetneje bi za novo volilno zmago zadostovala samo potrditev danih zavez. Predvsem pa potrditev soglasja s ključno politično odločitvijo držav regije, zahodnega Balkana, da so sposobne najtežja medsebojna vprašanja rešiti same.
To je bila ključna sprememba od časa vojn v devetdesetih letih. Sposobnost medsebojnega pogovarjanja in sprejemanja odločitev.
Zato je bil tako pomemben obisk, konec junija leta 2000, liderja Črne gore, Milo Đukanovića v Cavtatu, enem najlepših obalnih mestec hrvaške obale, skoraj tik ob Konavlah in zalivu Molunat, ki so bili samo nekaj let prej okupirani in devastirani ob agresiji takratne jugoslovanske vojske. Đukanović se je srečal z hrvaškim predsednikom, Stipe Mesićem in se opravičil za strahote in uničenja, ki so bila povzročena. To je bil prelomen dogodek.
Tako kot kasneje, nenaden obisk srbskega predsednika Borisa Tadića v Opatiji. Januarja leta 2010, je novi hrvaški predsednik, dr. Ivo Josipović, povabil na svečano inavguracijo, takratnega kosovskega predsednika Fatmirja Sejdiua. To je še poslabšalo odnose s Srbijo. Neprijetna državna sporočila so potovala med Zagrebom in Beogradom. In potem sta se, dva meseca kasneje, srečala. Bil je popoln preobrat. Sporočila so bila enoznačna, predvsem pa povedana evropsko popolnoma razumljivo. Cilj obeh držav je pripadnost evropski družini narodov ter sprejetje vseh potrebnih reform in vrednosti. Tudi to je bil prelomen dogodek. Tako v evropskih prestolnicah kot v Washingtonu so razumeli, da so sposobne države regije medsebojne težave rešiti same.
Ko se je zdelo skorajda samoumevno, da obstaja dovolj mehanizmov in političnih orodij, da se ta ključni državniški princip, medsebojnega dogovora o odprtih vprašanjih, ohrani, se je zgodilo. Srbski premier Aleksander Vučić je v sredo 23. septembra, pred dvema dnevoma, poslal pismo na ključne evropske naslove. Povod je bila seveda kriza beguncev in migrantov, razlog pa težave v pogovorih med Beogradom in Zagrebom.
Najprej so se v dialogu med obema prestolnicama pojavile, že od časa vojne, neslišane besede. O ultimatih in izsiljevanjih in možnih neželjenih posledicah.
In prvič zaprtje meja med obema državama. Prvič po času vojn. Srbski zunanji minister Ivica Dačić, je samo nekaj ur pred omenjenim pismom ocenil, da gre za trgovinsko vojno Hrvaške proti Srbiji in da mora Srbija posledično zaščititi svoje gospodarske in državne interese. Pa ni končal s tem. Nadaljeval je z oceno, da je Beograd soočen z ultimatom, da sta državi bili v preteklosti v vojni, ter, da je Hrvaška suspendirala evropski Sporazum o stabilizaciji in pridruževanju in uvedla proti Srbiji enostranske ukrepe s katerimi je onemogočila normalen promet, ter pretok blaga, kapitala in ljudi. Vučić je v pismu evropskim liderjem temu dodal, da je hrvaška z »agresivnimi in nesprejemljivimi potezami drastično prizadela« ne samo nacionalne in vitalne ekonomske interese Srbije temveč tudi regionalno stabilnost.
Nato sta Milanović in Vučić govorila. Resda samo po telefonu, vendar govorila. To je bil znak, da se lahko razmere umirijo in Hrvaška odpre pomemben mednarodni mejni prehod z Srbijo in ostalimi državami regije, Bajakovo-Batrovci. Vučić je napovedane proti ukrepe časovno zamaknil. Tudi to je bilo politično in diplomatsko spodbudno, saj je bilo očitno, da želi počakati na krizni sestanek šefov evropskih držav v Bruslju v sredo zvečer, namenjen vprašanju beguncev. In dobiti odziv na svoje poslano pismo. Pričakovati je bilo, da bo Milanović, po sestanku v sredo zvečer, sporočil, da Hrvaška odpira meje s Srbijo in sprošča tranzitni in ves ostali promet med balkanskimi državami in Evropo.
Pa ni bilo tako. V sredo zgodaj zvečer je bilo že po prvih izjavah hrvaškega premiera, ob bruseljskem sestanku, vidno, da ne bo rešitve. Milanović je obtožil, kot je dejal, sveto trojico, režim v Beogradu, režim v Budimpešti in največjo hrvaško opozicijsko stranko, da mu pripravljajo zaroto. In zato organizirano pošiljajo begunce ne proti madžarski, temveč proti hrvaški meji.
Skoraj točno ob polnoči med sredo in četrtkom, 23. in 24. 9 . 2015, je srbski notranji minister Nebojša Stefanović oznanil protiukrepe. Govoril je o hrvaški ekonomski agresiji, ki povzroča škodo gospodarstvoma obeh držav. Nismo zadovoljni je dodal, vendar moramo zaščititi svojo državnost. Srbija je začasno prepovedala uvoz blaga iz Hrvaške. Nato je bilo, spremljal sem posnetke z srbsko hrvaške meje, kot bi se vrnili toliko deset let nazaj. Hrvaška je prepovedala vstop v državo vsem potnikom s srbskimi potnimi listi. Milanović se je ponovno oglasil iz Bruslja. To je smešno, nameraval sem jutri odpreti mejo, vendar jo sedaj ne bom je bila vsebina. In napovedal hrvaški odgovor.
Milanović se je odločil. Državi sta zopet povsem na začetku. In ko je tako, je v regiji, na zahodnem Balkanu, veliko stvari povsem nepredvidljivih in nevarnih.
Objavljeno v Primorskih novicah 25. septembra 2015.
Borut Šuklje 