Ministrovo kosilo z neznancem

Sedela sta za mizo ob oknu v restavraciji Gušti mora, kramljala, jedla ter kadila cigare. Vsaj takrat sta verjela, da sta v lokalu sama. In najverjetneje je res bilo tako. Z vsaj eno izjemo. Na servirni mizici, ki v tej izbrano dobri beograjski ribji restavraciji, v delu v katerem sta se gosta pogovarjala, običajno stoji ob desni strani, je bila skrbno nameščena kamera. Celoten obed, takratnega srbskega notranjega ministra Ivice Dačića in Rodoljuba Radulovića je bil, tega zadnjega januarskega dne leta 2009, natančno, skorajda filigransko, zabeležen.

Pred dnevi so posnetki prišli v javnost in povzročili, vsaj v srbski politični javnosti, pričakovan nemir.

Dačić je danes zunanji minister, Radulović pa izginuli obsojenec na skoraj dvajsetletno zaporno kazen zaradi sodelovanja v mednarodni mreži balkanskih trgovcev z drogo. Minister ni bil edini njegov sogovornik, očitno se je nadvse rad srečeval tudi z njegovimi najzaupnejšimi sodelavci in tudi vsa ta srečanja so bila posneta. Ne notranji minister ne njegovi podrejeni niso vedeli, da so spremljani.

Zbrano gradivo je shranjeno čakalo na odločitev o veliki javni premieri. Na ustrezen političen čas.

Dačić ima prav, ko išče pojasnila, zakaj objava njegovih druženj z Mišom Banano, tako so namreč Radulovića naslavljali, šele sedaj, pet ali šest let kasneje?

Odgovor seveda ni velika skrivnost. Običajno se to zgodi kot napoved novih volitev ali rekonstrukcije vlade ali poziv vladnemu partnerju naj omeji svoje kadrovske apetite. Redkeje je takšna objava posledica zahteve tujih partnerjev. Skoraj nikoli posledica naključnega odkritja posamičnih medijskih raziskovalcev.
Seveda so tudi popolna naključja mogoča.

Ko sem tistega tragičnega dne, marca 2003, poklical zunanjega ministra dr. Dimitrija Rupla in njegovega gosta nemškega zunanjega ministra Joschko Fischerja in ju obvestil o atentatu na srbskega predsednika vlade dr. Zorana Đinđića, te vesti nemške službe še niso imele. Žalostno novico je povsem napričakovano dobil moj sodelavec, ugledni Lojze Skok, ko je želel v soseski, kjer je stanoval tudi takratni predsednik države, dr. Vojislav Koštunica, obiskati znanca. Pa ga je eden izmed sosedov med sporočilom, da iskanega ni doma, obvestil, da preko nekakšne svoje iznajdbe posluša pogovore Koštuničinih varnostnikov. Ter da je pravkar popoln kaos saj, da so ubili Đinđića.

Ko je Slobodan Milošević izgubil oblast so demokrati želeli takoj zamenjati tudi tudi takratnega šefa Državne varnosti, Radeta Markovića. Zaradi formalnih razlogov predsednik Koštunica njegovega odstopa ni sprejel. Zamenjali so ga šele konec januarja 2001 in ga mesec kasneje tudi zaprli. In tu pridemo do razloga lojalnosti. Marković je namreč zatrjeval, da ne vidi smisla obtožnice, predvsem pa ne razloga, kje naj bi v svojem delu pogrešil. Da pač ni naredil nič nezakonitega, če je iz tajnih arhivov odtujil osebne dosjeje novega predsednika srbske vlade dr. Đinđića in novega notranjega ministra Dušana Mihajlovića in jih predal kabinetu predsednika države. Resda ni bilo povsem jasno, ali je dosjeje res posredoval ali ne, saj so omenjeni prejemniki kasneje to zanikali, vendar je to ena izmed možnosti, kako se takšni dokumenti lahko pojavijo v javnosti.

Skoraj istočasno, 11. januarja 2001, je hrvaška vlada, ki jo je vodil dr. Ivica Račan, sprejela uredbo o prenosu arhivskega gradiva in dokumentacije iz prostorov predsednika države v državni Arhiv, z dodatkom o prepovedi uporabe gradiva do leta 2031.

Šlo je seveda za posnetke in dokumente najrazličnejših sestankov ali zgolj pogovorov, ki jih je vodil pokojni predsednik dr. Franjo Tuđman. Po njegovem osebnem ukazu je bilo zaradi zgodovinske pomembnosti posneto in arhivirano prav vse, skorajda vsaka posamična beseda izrečena v predsedniških dvorih. Njegov naslednik, Stipe Mesić, je obstoječe gradivo razumel drugače. Kot dokumente, ki morajo biti dostopni javnosti in policiji in glavni tožilki mednarodnega sodišča za vojne zločine storjene na območju bivše Jugoslavije, Carli del Ponte. Zato je takoj del gradiva, najverjetneje izbran po določenih kriterijih, predal posameznim novinarskim hišam, večji del pa haškemu sodišču.

Prva težava je bila v trditvah, da so transkripti novinarjem predanih pogovorov skrbno izbrani in namenjeni dokazovanju, da je pokojni predsednik vodil ne le državo temveč tudi usmerjal ne le posamična, temveč tudi organizirana nezakonita dejanja.
Druga težava pa je presegla zgolj notranje politične meje.
Sodišče v Haagu in del Pontejeva sta od Račanove vlade zahtevala formalno potrditev verodostojnosti predanih dokumentov. To pa seveda ni bila zgolj tehnika. Potrditev pristnosti dokumentov je odpiralo cel niz velikih vprašanj o strateških odločitvah hrvaškega predsednika, tudi dogovorih z Miloševićem o delitvi Bosne in Hercegovine.

Minister za kulturo v Račanovi vladi, dr. Antun Vujić, je takrat govoril o velikih zlorabah Tuđmanove dokumentacije. Pa njegova teza ni bila usmerjena proti Carli del Ponte, kot se jo je kasneje želelo interpretirati, temveč proti temu, da lahko posamezniki odločajo o načinu uporabe dokumentov in gradiv. In odločajo predvsem brez kakršnih koli kriterijev. Zgolj in samo v skladu z dnevnimi političnimi potrebami.

Pred dnevi objavljen posnetek Dačićevega in Radulovićevega kosila v izbrani beograjski restavraciji, je zgolj še en primer uporabe tako pridobljenih gradiv za merjenje politične moči v vladnih palačah. Kaj bo sledilo bomo videli v naslednjih dneh.

Danes se iz obiska v arabskih Emiratih vrača v Beograd, predsednik srbske vlade, Aleksander Vučić. Odločitve o posledicah druženja bivšega notranjega in sedanjega zunanjega ministra z trgovcem z drogo, je v njegovi pristojnosti. Vse ostalo bo opravilo tožilstvo.

Objavljeno v Primorskih novicah 11. septembra 2015.