Zaupna diplomatska šepetanja

Dopisovanje predsednikov vlad o sporazumu o arbitraži, dr. Mira Cerarja in Zorana Milanovića, se je končalo nenavadno z nekakšnim vzklikom hrvaškega premiera, o tem da pa je to tudi med brati preveč. Mislil je na Cerarjevo zavrnitev predloga o novih pogovorih o meji. Pa se s tem ni končalo. Korespondenca obeh predsednikov je postala povod nove vrste zaupnih šepetanj, ki jih hrvaška vlada pošilja v politično vplivne evropske prestolnice.

Vsebino tokratne tajne diplomacije sosednje države lahko povzamemo v tri sklope.
Najprej, temeljnega, da Slovenija zavrača dialog. Nato da ni nobenega razloga, da bi arbitražno sodišče nadaljevalo z delom, saj Hrvaška skladno z odločitvijo parlamenta, ne bo sprejela morebitne odločitve sodišča. In na koncu, da prav tako ni političnega opravičila, da bi prav sedaj skušali rešiti mejni spor, katerega nepomembnost kaže že dejstvo, da državi živita z njim skoraj četrt stoletja in torej lahko tudi naslednjih toliko let.

Sporočila hrvaške vlade se dotikajo splošno priznanih tem, da mora vedno obstajati možnost pogovora med državami, da je mogoče pri posamičnih državnih zapletih pustiti tudi času, da opravi svoj del naloge ter da obstajajo drugi problemi, katerim se velja prioritetno posvetiti. Prav zaradi te posplošene samoumevnosti vpliv sporočil ni mogoče zanikati.

Ignac Golob, pokojni slovenski diplomat, je vedno, z onim svojim značilnim nasmeškom, povedal, da v diplomaciji beseda ne, ne obstaja. Da pa je razmeroma pogosto uporabljena beseda da, ki pa ima dejansko enak pomen kot ne. Njegov nasvet bi tudi danes pomenil, da nikoli ne zavrneš možnosti političnega pogovora, da pa lahko narediš veliko, da ta pristanek časovno oddaljuješ in tudi oddaljiš. Cerar je bil v svojem odgovoru Milanoviću nepotrebno neposreden. Lahko bi povedal drugače. Vendar se prav znotraj tega ozkega prostora, med pristankom na pogovor in njegovo zavrnitvijo, med da in ne, vsebinsko skriva celotna težava diplomatskega pojasnjevanja sporazuma o arbitraži.

Namera Milanovićeve ponudbe o novem pogovoru z Cerarjem je bila razmeroma enostavna. Pravzaprav je bila zgolj ponovitev že ustaljene prakse pogovorov in pogajanj o meji med Slovenijo in Hrvaško, ki je dosledno sledila politiki doseženih korakov.

V politični praksi je to pomenilo, da na neki točki razglasiš ves tok pogajanj za ničnega in istočasno predlagaš nove pogovore vendar z novimi izhodišči. In novim predlogom. Tokratni je bil, odpovejmo sporazum o arbitraži in začnimo nove pogovore o rešitvi spora pred Mednarodnim sodiščem v Haagu. Res je, da sedanji predsednik hrvaške vlade nikoli ni prav verjel v dogovor, ki sta ga dosegla takratna premierja, Borut Pahor in Jadranka Kosor. Milanović je bil takrat predsednik najmočnejše opozicijske stranke in tudi napovedoval možnost glasovanja proti ratifikaciji sporazuma v hrvaškem parlamentu. Sledilo je povabilo, novembra 2009, v Bruselj. Njegov gostitelj je bil predsednik evropske komisije Barosso. Po koncu sestanka in vrnitvi v Zagreb je svoje mnenje spremenil. Povedal je, da ohranja skepso do hrvaško –slovenskega dogovora, vendar ne bo sabotiral doseženega sporazuma in tako ogrozil nacionalne interese. Njegova stranka je nato, z izjemo takratnega predsedniškega kandidata in kasnejšega predsednika države, dr. Ive Josipovića, glasovala za ratifikacijo sporazuma o arbitraži. Josipovićevo pojasnilo ob glasovanju je bilo, da je predlagani sporazum zgolj nadaljevanje že doseženega sporazuma dr. Janeza Drnovška in dr. Ivice Račana, ki pa da je nekaj najslabšega kar se je lahko zgodilo v obdobju Račanove vlade. Ob tem je lažje razumljiva namera pisma, ki ga je Josipović, konec letošnjega julija poslal novi predsednici Kolindi Grabar- Kitarović. Njegov poziv je dejansko zgolj smiselno nadaljevanje mnenja, ki sta ga skupaj z Milanovićem zagovarjala konec leta 2009. Predsednici piše, naj skliče nujno sejo parlamenta in odpove sporazum o arbitraži, saj kot pojasnjuje, v teh okoliščinah ne moremo verjeti v nepristranost in pravno utemeljenost dela arbitrov in skladnost njihove končne odločitve z mednarodnim pravom in načelom pravičnosti.

Ponovil bi se znan model. Začnimo nov krog pogajanj. To je bila vsebina Milanovićeve ponudbe Cerarju. Vendar je bila spregledana ključna razlika. Da sporazum o arbitraži, ne zadeva več samo dveh sosednjih držav, Slovenije in Hrvaške, temveč tudi Evropsko unijo, saj je sporazum kot priča podpisal tudi predsedujoči Sveta EU, švedski premier, Fredrik Reinfeldt.
Hkrati arbitražno sodišče, ustanovljeno na osnovi zahteve obeh vlad, deluje naprej. Še več, v veljavnem sporazumu o arbitraži, ni predvidene nobene drugačne, alternativne poti reševanja mejnega spora. Sporazum je bil ratificiran v obeh parlamentih, v Sloveniji potrjene na referendumu, ter je kot tak registriran pri generalnem sekretarju OZN. Zatorej je bilo Milanovičevo povabilo Cerarju vsaj v tem delu dejansko brezpredmetno. Navedbe, da je bil sporazum kršen z dodajanjem novih dokumentov v sodni spis so bolj ali manj neresne, saj obstaja natančna evidenca vsakega dela, ki je bil v spis vložen v fazi pisnih dokazov ter ustni in avdio pregled vsakega dokaza, ki je bil dodan na ustnih obravnavah. Zato se sedaj ta argumentacija sedaj sedaj potiho umika. Se pa sedaj nadomešča z argumentom, da je bil sporazum tako kršen, da osnovni cilj pogodbe ni več dosegljiv.

Zato se moramo ponovno vrniti k Milanovićevi izjavi, konec leta 2009, da ne bo sabotiral sporazuma, ker ne želi ogroziti nacionalnih interesov svoje države. Pomeni, da je bil osnovni cilj sporazuma ne zgolj določitev meje, temveč polnopravno članstvo Hrvaške v Evropski uniji. Osnovni namen sporazuma o arbitraži je zato tudi bil, naj bo sprejet pred vstopom sosednje države v EU. Osnovni cilj pogodbe za Hrvaško je torej dosežen.

Arbitražno sodišče bo nadaljevalo s svojim delom.

Cerarjev ne novim bilateralnim pogovorom in srečanju z Milanovićem, bi lahko seveda bil neke vrste da, z golobovim diplomatskim odlogom. Dejansko pa je zgolj pokazal na brezredmetnost takšnih srečanj dokler arbitražno sodišče ne konča s svojim delom.

Novim diplomatskim sporočilom sosednje države je potrebno priložiti njihovo ogledalo. Bo tako laže razumljivo njihovo ozadje.

Objavljeno v časniku Večer 31. avgusta 2015.