Volilna zmaga dosedanjega hrvaškega predsednika je bila še pred nekaj meseci povsem samoumevna. Vprašanje je bilo zgolj in samo ali bo potreben tudi drugi volilni krog. Ni bilo namreč povsem jasno, koliko glasov lahko dobijo ostali trije predsedniški tekmovalci. No, dva sta bila pravzaprav bolj ali manj takoj odpisana, eden kot uspešen zdravnik, ki ga zgolj zanimajo dosegljive meje lastne politične izkušnje, drugi kot podpornik boja proti lakomnemu bančnemu lobiju, ki pa je v predsedniški tekmi zgolj naključni sopotnik brez možnosti. Zato je ostalo le vprašanje, ali lahko kandidatka glavne opozicijske stranke, Kolinda Grabar Kitarović, prepreči absolutno in takojšnjo volilno zmago dr. Ive Josipovića.
In prav ta ocena je povzročila težave, ki so dodobra spremenile volilni tok. Predsedniške volitve so prav na tej točki postale najprej mesto merjenja moči med vodilno vladno in vodilno opozicijsko stranko, nato med obema strankarskima predsednikoma, Zoranom Milanovićem in Tomislavom Karamarkom ter ne povsem na koncu tudi mesto prikritega merjenja moči med aktualnim predsednikom vlade, Milanovićem in predsednikom države, Josipovićem.
Že povsem na začetku volilne kampanje je bilo jasno, da so imeli Josipovićevi svetovalci nekaj vsebinskih izhodišč, ki niso usrezala dejanskemu stanju. Prvo izhodišče o samoumevni zmagi, drugo o popolni nepriljubljenosti vodje opozicije Karamarka in tretje, o popolni volilni ranljivosti Grabar Kitarovićeve zaradi njenega sodelovanja z bivšim, sedaj zaprtim, predsednikom vlade in stranke HDZ, dr. Ivom Sanaderjem.
Imeli so napačne ocene. Poglejmo samo nekaj razlogov za takšno trditev. Najprej o odnosu Grabar Kitarovićeve in Sanaderja. Nikoli ni bil takšen, da bi jo lahko sedaj obtoževali za sodelovanje v, kot smo lahko slišali v predvolilnih razpravah, Sanaderjevem plenjenju države. Predvsem je bila ministrica, najprej za evropske in kasneje za zunanje zadeve, v času, po smrti dr. Franje Tudjmana, ko je prav Sanader spremenil takratni HDZ, v stranko, ki je sprejela ključni vrednostni sistem evropskih držav in ki je kot svoj ključni cilj določila vstop države v Evropsko unijo. To pa je pomenilo povsem jasno in nedvoumno spoštovanje zahtev mednarodnega sodišča v Haagu za zločine storjene na območju bivše Jugoslavije, prekinitev dotedanje državne politike do Bosne in Hercegovine in odvzem državne zaščite delu kriminalnega podzemlja. To je takrat popolnoma fasciniralo evropske politike. Sanader je pokazal, da zna sprejeti odločitve. Šele kasneje, ko je Grabar Kitarovićeva že bila odstavljena in s pomočjo takratnega predsednika države Stipe Mesića tudi imenovana za veleposlanico v Washingtonu, je bil čas ko je Sanader oblikoval paralelno državo, s katero je zlorabljal Hrvaško. Zato tu ni bilo moč najti veliko argumentov, ki naj v volilčevi predstavi poistovetijo zaprtega šefa vlade in volilno izzivalko. Dejstvo je zgolj eno. Tako kot vsi močni premieri je tudi Sanader sprejemal ključne zunanje politične odločitve. Zunanji minister je bil bolj ali manj izvajalec ali, besedo uporabim v najboljšem pomenu, kurir takših odločitev. Grabar Kitarovićeva je bila prav to, simpatična in elokventna ministrica, ki je tako kot Sanader uporabljala različne evropske jezike in razumela, kar ji je naročil šef. Ko je ta odnos prvič problematizirala, jo je tudi zamenjal.
Podobno je bilo ocenami Josipovićevega štaba o nepriljubljenosti Karamarka. To seveda drži in ni nikakršna skrivnost, in kot dejstvo razvidno iz različnih javnomnenjskih raziskav. Vendar je samo to premalo, da bi v volilnem premisleku posameznega državljana povezal takšno politično nepriljubljenost s koruptivnostjo Sanaderja in kot rezultat dobil volilni ne opozicijski kandidatki. Karamarko ni, kot se največkrat poenostavi, novinec v stranki. Resda je formalno dobil člansko izkaznico HDZ v času predsedovanja Jadranke Kosor, vendar je v stranki od njenih začetkov. In prav tu sklenil vrsto političnih znanstev, ki so ostala, ne glede na kasnejše strankarske delitve. Ko je ustanavljal, v delu Zagreba kjer je živel, prve strankarske celivce HDZ z zagrebškim županom Milanom Bandićem, ki je v istih ulicah agitiral za SDP, kasneje v vladi nacionalne rešitve z premierom Franjo Gregurićem, in nato z Mesićem, ko je bil njegov šef klabineta. Tu je bila prelomnica. Karamarko je bil imenovan s pomočjo vseh treh omenjenih, na vplivno mesto načelnika policijske uprave Zagreb. Tu je ustavil čistko Srbov v policiji in razumel aktualno Tudjmanovo politiko do Bosne drugače. Oženjen je bil namreč s hčerko profesorja Osmana Muftića, ene najuglednejših begovskih družin v Zagrebu. Pa je bila ta skepsa do politike delitve Bosne najverjetneje samo povod. Vladajoči HDZ je z njim obračunal, ker ni hotel poslati policijskih specilacev in razgnati stavkajočih voznikov podjetja Croatiabus, ki so se uprli nasilni privatizaciji. Podjetje naj bi kupil eden izmed vplivnih predsednikovih generalov. Nekaj pred tem je dal privesti ali celo aretirati takrat nedotakljivega prikritega finančnega sodelavca oblasti, Miroslava Kutlo. Bilo je preveč. Ponovno mu je pri iskanju zaposlitve pomagal Bandić in kasneje ponovno Mesić, ko prvič kandidira za predsednika države. Karamarko prevzame njegov volilni štab in zmagata.
Zato je samo ocena o Karamarkovi nepriljubljenosti premalo. Karamarko tudi razume politične vzvode, ki omogočajo zmago.
In prav to bi moralo pri Josipoviću in njegovih svetovalcih odprti ključno vprašanje tokratne volilne tekme, ali je Karamarkov ključni interes predsedniška zmaga njegove kandidatke,ali mu je morda bolj pomembna njegova zmaga na bližajočih se parlamentarnih volitvah? Pa si ga niso mogli niti zastaviti, saj bi tako določeno nujno zahtevalo odgovor ali je Milanoviću dejansko ključna Josipovićeva predsedniška zmaga ali te volitve razume bolj kot poligon in pripravo na velik obračun s Karamarkom. Takoj zatem pa tudi operacionalizacijo programa, opredelitev odnosa do dela in rezultatov Milanovićeve vlade.
Pa je bilo to vprašanje vsaj meseca julija lani povsem na mizi. Josipović je kot svoj ključni predvolilni program najavil spremembo ustave in volilne zakonodaje. Premieru Milanoviću se je zdelo primerno in potrebno, da na enem izmed srečanj v Puli, temu doda, da ima oblast veliko bolj pomembnih in zavezujočih vprašanj kot je spreminjanje ustave in volilnih zakonov.
V zadnjem letu ali dveh sta imela predsednik vlade in predsednik države kar nekaj temeljno različnih stališč, ki so povečini izhajala iz sistema delita določena izvršna pooblastila.Tako se je v začetku preprejšnjega leta nekako bolj kot test pojavila ideja, da bi predsedniku države omejili pooblastila tako, da ga nebi več volili neposredno temveč v hrvaškem Saboru. Josipović je odgovoril z meritvijo javnega mnenja, ki je podprla povečanje pristojnosti predsednika države. Podobno je bilo z vprašanjem spoštovanja evropskega naloga za aretacije, katerega relativiziranje je povzročil hud konflikt vlade in evropske komisije, katere zahtevo je predsednik države podprl. Ter dodal, da je ravnanje vlade in zaostrovanje odnosov z evropsko komisijo nevarno. Konec leta 2012 je Josipović ocenil, da želi vlada s predlogom novega zakona o obrambi omejiti njegove pristojnosti. In še bi lahko navajali mesta razlik.
Ostala so neodgovorjena. Pa tako kot je običajno v politiki ne pozabljena. In to je bil usoden spoj. Podcenjevanje plavolase izivalke in prepričanje v zmago. Ki bi bila ne samo zmaga na volitvah novega predsednika temveč tudi orodje za novo določitev odnosov in razmerij z predsednikom vlade.
Josipovićev volilni program je bil radikalen. Tak kot ga država v krizi potrebuje. Povzemam v nekaj tezah. Brez vsebinskih političnih sprememb in novih načinov strankarskega organiziranja ni mogoče izpeljati ekonomskih reform. Potrebujemo nove politične sile in nove ljudi. Brez tega nismo sposobni izpeljati strukturnih premikov. Izhod iz krize ni mogoč z, citiram, nadaljnim pijanim zadolževanjem, niti z deficitom in rastjo javnega dolga niti s koruptivnim podkupovanjem dela nacije.
Kitarovičeva je lahko bila razumljivejša, saj je Karamarko v opoziciji. Zato je po izjemnem prvem volilnem krogu, samozavestno ponavljala o optimizmu in bodočnosti, pa o spravi in spoštovanju, ter o novem, povsem drugačnem dnevu, ki bo sledil njeni izvolitvi.
Josipović je bil dober predsednik. Včeraj je zmagala Kolinda Grabar Kitarović. Republika Hrvaška je dobila novo predsednico države. Za njo je zapeljiva noč zmagoslavja, Sedaj sledi težak čas izpolnjevanja obljubljenega.
Borut Šuklje 