Nikoli ni bilo, niti danes ni povsem jasno, ali je srbski predsednik Slobodan Milošević vedel, da se bo začela velika ofenziva hrvaške vojske, imenovana Nevihta. Tisti konec tedna, petek in soboto, 4. in 5. avgusta 1995, je preživel v rezidenčnem objektu na Črnem vrhu. Zvečer se je vrnil v Beograd, sklical nekaj sestankov, tudi s srbskim vojaškim vrhom in končal. Hrvaške obveščevalne službe so istega 5. avgusta, razmeroma zgodaj zjutraj, prestregle pogovor načelnika srbske vojske, generala Momčila Perišića s polkovnikom Mirkom Radakovićem, nameščenim nekje v Krajini. Polkovnik je omenil možen padec Knina in dodal, da vsi beže. Načelnikov odgovor je bil skromen, naj pazijo nase. Istega dne, le nekaj ur kasneje, so zabeležili Perišićev pogovor z generalom Milanom Mrkšićem. Slednji ga je spraševal, ali bo Beograd poslal kakšno pomoč. Že nekaj ur kasneje so lahko slišali in telefonski klic Ratka Mladića in njegovo oceno, da je Knin izgubljen in da ga ne more nihče več braniti.
Tuđmanu ključne informacije, potrebne za veliko avgustovsko operacijo, katere obletnico so v sosednji državi te dni slavili tudi s sporočilno vojaško parado, niso prinesli obveščevalci. Dobil jo je že nekaj mesecev prej. Prve dni maja tistega leta, mu je, po vrnitvi iz Beograda, referiral njegov takratni posebni odposlanec, dr. Dušan Bilandžić. Vest je bila odločujoča. Če bo hrvaška vojska napadla takratno republiko srbsko krajino, Srbija ne bo vojaško intervenirala. Bilandžić je tudi prenesel oceno, da se bo v primeru napada večina srbskega prebivalstva izselila ali v Bosno ali Srbijo.
Nekaj let kasneje, septembra 1998, sem v Budimpešti, spremljal razpravo magistra Ozrena Žuneca, namestnika hrvaškega obrambnega ministra, ki je izvrstno analiziral Nevihto. Postal sem pozoren predvsem na njegovo oceno, da bi hrvaška vojska to isto operacijo izvedla kadarkoli po letu 1992 in njegovo vprašanje, zakaj so z odločitvijo čakali? Njegov odgovor je bil, da bi bilo pričakovati, da bi hrvaška vojska izvedla opracijo Nevihta, v času ko je takratna Jugoslovanska ljudska armada začela uničevalno in krvavo vojno v Bosni in Hercegovini, ter posledično razbremenila hrvaško bojišče. Torej leta 1992 ali najkasneje spomladi 1993. In dodal, da je razlog tega lahko le politični, takrat dogovor o delitvi Bosne in Hercegovine, ki sta ga v skladu z svojima konceptoma velike srbije in velike hrvaške na vrsti sestankov iskala ali sama, Tudjman in Milošević, ali njuni sodelavci.
Milošević je začel jugoslovanske vojne z zahtevo po naravnih in zgodovinskih ter etničnih mejah. Tudjman je v istih letih govoril o vzpostavitvi razširjene hrvaške nacionalne države, kot edinemu smislu političnega angažmaja. In takšna država bi bila lahko le etnično homogena, kar bi bilo mogoče doseči z, kot jih je imenoval, humanimi preselitvami, pravzaprav dogovorjenimi izmenjavami velikih skupin prebivalstva. Hrvaški publicist, urednik v zagrebškem Jutranjem listu, Darko Hudelist, je temu dodal, da je hrvaški predsednik s tem samo nadaljeval politične premisleke iz časa druge velike vojne, po katerem naj zlasti Srbi in Hrvatje sporazumno določijo svoje meje in dogovorjeno ter nenasilno preselijo prebivalstvo.
Leta 1995 je vojska Ratka Mladića izvedla grozljiv masaker nedolžnih v Srebrenici. Takratne mednarodne ocene, predvsem ocene vodstva OZN in njenih posebnih odposlancev na Balkanu, so bile povsem napačne. Kot bi verjeli tezam o nenasilnih selitvah. Organizirali so avtobuse in kamione, ki naj bi pomagali seliti prebivalce. Glavni odposlanec generalnega sekretarja svetovne organizacije, Yakushi Ashari, je z večino svojih sodelavcev odpotoval na dopust na hrvaško obalo. Bosanska vojska pod poveljstvom Alije Izetbegovića je poklicala poveljnike obrambe mesta na posebno izobraževanje.
Mladićeva srbska vojska se je odpravila proti Bihaću.
21.julija 1995 je načelnik bihaške občine, Adnan Alagić, poslal apel predsedniku Tudjmanu. Bojimo se nove Srebrenice, v mestu je 180.000 ljudi in bojimo se novega norega krvavega pohoda. Pismo je tako ali drugače, dobil tudi takratni ameriški veleposlanik v Zagrebu, Peter Galbraith. Tudjman je njega in turškega predsednika Demirela, dan ali dva kasneje gostil na Brionih. Obvestil ju je, da bo hrvaška vojska, v skladu s podpisanim sporazumom med Hrvaško in Bosno o skupni borbi proti srbskemu agresorju, intervenirala na ozemlju sosednje države.
Tudjman je pravilno ocenil ameriško odločitev o aktivni prisotnosti v regiji in iskanju poti miru. To je bila prva ocena, ki je omogočila operacijo Nevihto. Vedel je, da si niti Amerika niti Evropa ne moreta dovoliti nove Srebrenice v Bihaču.
Tudi naslednji sestanek, zadnji dan julija 1995, je bil na Brionih. Tudjman je povabil svoje najbolj zanesljive vojaške sodelavce. Predstavil jim je priprave na veliko ofenzivo v Krajini. Kot vse pogovore in zaupna srečanja je tudi tega posnel. Stenogram je postal dostopen po njegovi smrti. Predsednik je ocenil, da morajo Srbi izginiti, da je potrebno zadati takšne udarce, da jih praktično ne bo več. Ter nadaljval, citiram, ni naša glavna naloga Bihać, temveč takšni udarci v nekaj smereh, da se srbske sile ne bodo več opomogle. Tudjman je bil še bolj natančen. Govoril je o letakih, ki naj sporočajo o splošnem razsulu, o veliki hrvaški zmagi, o tem, naj srbsko civilno prebivalstvo ne odhaja, saj jim bodo »jamčili državljanske pravice« in se pri tem nasmejal.
Njegova druga ocena, ki je omogočila Nevihto je bila, da zadnji mirovni načrt, tako imenovani Z4, ne bo sprejet. Predlog, ki so ga sponzorirali predvsem v ameriški administraciji je predvideval veliko avtonomijo za Srbe v Krajini. In kot je Tudjman pravilno ocenil, so ga zavrnili. Oblasti v Krajini, zato ker so ocenjevale, da lahko iztržijo več, Milošević zato, ker se je bal, da bo takšen predlog veljal tudi za Kosovo.
Velika avtonomija je namreč pomenila pravico do lastnega šolstva, policije, sodišč, zdravstvenega varstva, pa tudi pravico do svojega parlamenta. Zadnja pogajanja o predlogu so bila, na zahtevo evropskega pogajalca Thovalda Stoltenberga, v Ženevi. Hrvaške obveščevalne službe so prestregle vse telefonske pogovore srbskih pogajalcev. Iz stenogramov se vidi, da so imeli povsem napačne ocene, najprej, da pogajanja niso potrebna, nato, da je Hrvaška sicer izvedla mobilizacijo, a da ne bodo upali napasti in zadnjo, da bo Milošević začel z veliko mobilizacijo v Srbiji in poslal pomoč.
Mirovni načrt Z4 je propadel. Kasneje, tik pred Nevihto, je bilo mogoče slišati tudi nekaj drugačnih sporočil, a je bilo prepozno.
Tudjman je vedel, da lahko pripravi še tretji del, ki bo omogočil veliko ofenzivo. To je bilo sporočilo o pravici do zaščite ozemlja v mednarodno priznanih mejah. Tako je 3. avgusta tistega leta pisal nemškemu kanclerju Helmutu Kohlu. Sporočal mu je, da so želeli doseči mirno rešitev na ženevskih pogajanjih. A, da je očitno, da se mirna rešitev vprašanja okupiranih ozemelj oddaljuje ter da je zato, kot državni poglavar sprejel odločitev, da naslednjega dne zgodaj zjutraj začne »akcijo proti paravojaškim uporniškim skupinam, ki bi morale biti v skladu z resolucijami Varnostnega sveta in raznimi mednarodnimi načrti že zdavnaj razorožene.« Dodal je tudi, da akcija ne bo usmerjena proti srbski nacionalni skupnosti, saj bodo«naredili vse, kar je v naši moči, da jih zaščitimo ter jim omogočimo normalno življenje v skladu z vsemi človekovimi in etničnimi pravicami.«
Ofenziva se je lahko začela.
Milošević jo je spremljal iz svoje rezidence. Načrt, s katerimi so se začele krvave jugoslovanske vojne, o zaščiti Srbov, kjer koli živijo ter zahtevo po združitvi v eno državo je propadel. Ukaza o vojaškem posegu njegove armade seveda ni bilo. Tudjmanu je ameriški posrednik Holbrook nekaj dni po končani ofenzivi povsem nedvoumno povedal naj pozabi na svoje koncepte delitve Bosne in Hercegovine ter obenem prenesel Miloševićevo sporočilo, da priznava, da je vzhodna Slavonija del Hrvaške vendar, da tega ne more javno povedati.
Ostali so le ljudje. Ocene so bile različne, največkrat ponovljena tista o 200.000 hrvaških državljanov srbske nacionalnosti, ki so se odpravili v beg, na pot proti Bosni in Srbiji. Za vedno. To je bila grozljiva cena politike, kot sta jo razumela tako Tudjman kot Milošević in poimenovala hrvaško srbski kompromis, zgodovinski dogovor o razmejitvi. Politike, ki je kot svoj cilj imela predvsem etnično homogenizacijo.
Borut Šuklje 