Mednarodno sodišče v Haagu je včeraj presodilo. Izrek predsedujočega sodnika Petra Tomke bo nedvoumno predmet podrobnega branja in pravnih polemik, obenem pa znova spomin na trplenja, pregone in smrti v krvavih in brutalnih vojnah na ozemljih bivše Jugoslavije.
Odločitev sodnikov v medsebojni tožbi o genocidu Hrvaške in Srbije je bila pričakovana. Pravzaprav znana vsaj od 26.februarja 2007, ko je isto sodišče, o grozovitem pokolu v Srebrenici, presodilo, da Srbija in Črna gora nista storili genocida v Bosni in Hercegovini, da nista sodelovali v zaroti ali bili neposredni udeleženki vojne, da pa sta prekršili mednarodno dolžnost, da bi ta genocid preprečili ter kaznovali storilce. Sodišče je še dodalo, da je bil v Srebrenici nedvoumno storjen genocid nad Bošnjaki, bosanskimi muslimani, ki so ga storili pretežno pripadniki vojske republike Srbske, ki jim je poveljeval Ratko Mladić.
Pravni okvir presoje hrvaške tožbe proti Srbiji iz leta 1999 in srbske protitožbe proti Hrvaški vložene deset let kasneje je bil torej razviden. Sodišče bo obtožilo krive za storjene vojne zločine in agresijo na drugo državo, ne pa za genocid.
Hrvaška bi torej lahko, skoraj gotovo uspešno, vložila tožbo proti Miloševićevi Jugoslaviji in JLA za napad na svoje ozemlje in agresijo. Pa tega ni storila. Prav tu je zakrita še ena plat krvavih jugoslovanskih vojn. In prav ta tudi pojasnjuje včerajšnjo haško razsodbo.
V začetku leta 1996 je bil takratni hrvaški obrambni minister, in intimus predsednika dr.Franje Tuđmana, na obisku v Washingtonu. V Pentagonu se je sestal z ministrom Williamom Perryjem, Richardom Holbrookom in Wesleyem Clarkom. Ameriško sporočilo je bilo prvič povsem nedvoumno in zavezujoče. Zahtevali so, da Hrvaška popolnoma sodeluje z Mednarodnim sodiščem za vojne zločine storjene na območju bivše Jugoslavije. Takoj zatem se je hrvaški general, vojaški voditelj bosanskih Hrvatov v osrednji Bosni, Tihomir Blaškić odzval sodišču. Štiri leta kasneje je bil obtožen. Sodba, pravzaprav obsežen tekst, ki ga je predstavil predsedujoči sodnik Claude Jorda, je bila šokantna. Najprej zaradi višine kazni. Blaškić je bil obsojen na 45 let zapora, nato zaradi vsebine. Z njo je bil namreč na novo definiran hrvaško bošnjaški spopad med letoma 1993 in 1995, kot mednarodni spopad in kot agresija republike Hrvaške na eno izmed članic Organizacije združenih narodv, Bosno in Hercegovino. Sodišče je razumelo, da se, citiram: republika Hrvaška se ni zadovoljila samo z vlogo opazovalca, niti ni samo zaščitila svojih meja, temveč je intervenirala v spopadu med bosanskimi Muslimani in Hrvati. Sodba postavlja ta mednarodni oboroženi spopad v širši političen kontekst razprav, ki naj bi jih vodila dr. Tudjman in Slobodan Milošević o delitvi Bosne in Hercegovine.
Vplivni hrvaški tednik Globus je konec julija 1999 objavil tekst o dokumentih, ki jih poseduje haško sodišče. Naveden je tudi govor predsednika dr.Tudjmana, kjer razlaga možno delitev sosednje države med Hrvaško in Srbijo. V »preostalem delu okoli Sarajeva, kjer bi ostali pretežno Muslimani in del Hrvatov katolikov, bi formirali državico, ki bi spominjala na zgodovinsko državo Bosno in bila tampon cona med takšno razmejitvijo Hrvaške in Srbije. Tako bi bili skoraj optimalno zadovoljeni hrvaški nacionalni interesi. »
Če je bil do te sodbe agresor v jugoslovanskih vojnah povsem določen, kot Milošević in ideja velike Srbije, je bilo po tej sodbi drugače.
To je prvi del odgovora, zakaj Hrvaška ni mogla tožiti Srbije za agresijo, saj bi se nedvoumno odprlo tudi vprašanje dogovorov Miloševića in Tudjmana.
Po smrti hrvaškega predsednika dr. Tudjmana in po inavguraciji novega predsednika Stipe Mesića, je takratna glavna haška tožilka Carla del Ponte izvedela, da je bil odkrit celoten vojaški arhiv vojske bosanskih Hrvatov skrit v vojaških oporiščih v Zagrebu in Splitu.
Tudjman je po sodbi Blaškiću spremenil mnenje o potrebnosti sodelovanja s haškim sodiščem z načelom, da »Hrvatov, ki so osvobajali državo od zla, ne moremo klicati na odgovornost.« Hkrati je postavil vprašanje obsodbe odgovornih za uničenje Vukovarja in obleganje in bombardiranje Dubrovnika.
Predsednik Mesić je posledično odprl temo vojne odškodnine, ki jo mora plačati Srbija. Tik pred smrtjo, januarja 2003, mu je odgovoril predsednik srbske vlade dr. Zoran Đinđić. Navajam po svojih zabeležkah. Teh vprašanj ne bi odpiral na takšen način, je pravil Đinđić, saj bi imeli vsi več koristi brez prevelikega odpiranja tem preteklosti. Tudi Srbija ima dosti argumentov, tudi zaradi vsaj 200.000 pregnanih in izgnanih.
Srbija se je začela pripravljati na proti tožbo. Kasnejši predsednik, Boris Tadić, je poudarjal, da s tožbo ne gre hiteti in da bi bilo bolje, če Hrvaška ne bi tožila Srbije. Predvsem pa bi bilo politično smotrno, da bi vsa odprta vprašanja, povzročena z vojnami, reševali posamično, v sodnih procesih, ki ne bi dvigovala mednarodnih tenzij.
V začetku leta 2009 je takratni srbski premier, Mirko Cvetković najavil predlog Hrvaški naj odstopi od tožbe o genocidu. Dr. Ivo Sanader, ki je prihajal na uradni obisk v Beograd, je bil v odgovoru kratek: »mislim, da imamo več pomembnejših tem kot to«.
Tedanji pravni ekspert in opozicijski poslanec, sedanji hrvaški predsednik, dr. Ivo Josipović, je bil vsebinsko bolj določen. Moramo preveriti, kako se uresničujejo dejstva navedena v tožbi, predvsem kaznovanje najodgovornejših vojnih zločincev, sodelovanje in odkrivanje usode izginulih in interniranih oseb, vračanje kulturne dediščine in ostala vprašanja posledic srbske agresije. Šele racionalna poresoja, ali so ti cilji navedeni v tožbi uresničeni lahko omogoči odprtje vprašanja morebitnega umika tožbe.
Prvega januarja 2010 je bil hrvaški predsednik gost avstrijskega kolega Heinza Fisherja na novoletnem koncertu. Srbija je vložila protitožbo, Mesić je na Dunaju odgovoril, da bodo zelo težko dokazali, da je bil « nad Srbi izvršen genocid, saj niti en hrvaški vojak ni prešel srbske meje, niti ni ubil nikogar na teritoriju Srbije, niti požgal ene srbske hiše ali bombandiral kakšnega srbskega mesta.« Temu je dodal še stavek, da je bilo Miloševiću predvsem v interesu, da hrvaški Srbi odidejo v Srbijo.
S tem je Mesić odprl še eno vprašanje. Zgodovinar dr. Dušan Bilandžić v svojih Memoarskih zapisih 1945 – 2005, piše, da je 5. junija 1995 po vojaški operaciji Blisk referiral Tudjmanu, da Srbija ne bo branila Knina in da se bo večina srbskega prebivalstva izselila ali v Bosno ali v Srbijo. Predsednikov odgovor je bil kratek, »naj gredo«.
Prav tu se začne vprašanje tako imenovanih Brionskih transkriptov, ki so tudi navedeni v včerajšnji sodbi mednarodnega sodišča v Haagu. Mišljen je sestanek, ki ga je imel dr.Tudjman z poveljujočimi hrvaške vojske, 31.julija 1995, torej tik pred začetkom velike vojaške akcije »Oluja«. Tudjman je operacijo začel, ker je bil prepričan, da lahko porazi vojsko krajiških Srbov, ker je imel vrsto obveščevalnih podatkov, da je motivacija oboroženih sil Krajine slaba ter da jim Beograd ne bo nudil nikakršne pomoči, še najmanj vojaške. Del predsednikovega brionskega pogovora z generali, ki je sodišče zanimalo je bil Tudjmanov stavek, naj se jim zada takšne udarce, da bodo praktično izginili. Sledil je strahovit izgon Srbov iz Krajine in njihova selitev v Srbijo. Sodišče je v včerajšnji sodbi povedal, da transkripti, kažejo, da je hrvaški vrh vedel, da bo operacija Oluja izzvala masovni eksodus Srbov iz Krajine. Morda so celo pričakovali kaj takega, je dodal sodnik Tomka. Vendar je sodišče razsodilo, da dokazi niso zadostni za sklep o genocidu ali o nameri fizičnega uničenja srbskih prebivalcev Krajine.
Sodba haškega sodišča je bila pričakovana. Zavrnjeni sta bili in hrvaška tožba in srbska proti tožba.
Ostaja pa celota odprtih vprašanj vojne. Prav nobeno iz dolge agende 26 točk, od vprašanja razseljenih in izginulih do vprašanja meje ni rešeno. In ostaja toliko uničenih človeških usod. Toliko neuresničenih želja in namer. Toliko neodkritih grobov.
Veljalo bi verjeti Vesni Pusić, hrvaški zunanji ministrici, da bi morala biti ta sodba neke vrste pomoč pri zapiranju enega zgodovinskega obdobja in napoved boljšega, konstruktivnejšega in varnejšega časa.
Borut Šuklje 