Sredin sestanek podpredsednikov hrvaške in srbske Vlade, Vesne Pusić in Ivice Dačića, je bil uspešen tudi zato, ker je želel biti rutinski in rahlo diplomatsko vsakdanji, za javnost skorajda dolgočasen.
Pa vendar je bil pomembno drugačen od vrste srečanj visokih predstavnikov obeh držav v zadnjih desetih, dvajsetih ali celo več letih. Način pogovora odločujočih politikov sosednjih držav je namreč dostikrat dajal ton načinu razreševanja odprtih meddržavnih vprašanj v celotni regiji. In največkrat so želeli biti usodni, če ne celo zgodovinski.
Prav takšen pomen, dokončen in prelomen, je želela imeti že prva delovna skupina politikov obeh držav, ki sta jo po srečanju v Karađorđevu, 25. marca 1991, oblikovala pokojna predsednika , Slobodan Milošević in dr. Franjo Tuđman. Za povsem formalno opredelitvijo delovnih nalog skupine, ki naj poišče možne dogovore za normalizacijo hrvaško–srbskih odnosov, je bila povsem drugačna vsebina.
Oba glavna akterja sta bila prepričana v njeno zgodovinskost. Razdelitev Bosne in Hercegovine. Povsem v skladu z njuno doktrino naj se takrat razhajajoča Jugoslavija osamosvaja, ne po mejah bivših Republik, temveč po narodnostnih mejah. Miloševičev načrt velike Srbije je bil takrat že pripravljen. Tuđman je v začetku leta 1990 na enem izmed srečanj takrat nastajajoče stranke HDZ, govoril o naravnih in zgodovinskih mejah ter s tem povezanim angažmajem, ki mora biti namenjen formiranju razširjene hrvaške nacionalne države. Tuđman je svojim pogajalcem povedal, da sta se o delitvi Bosne in Hercegovine z Miloševićem načelno dogovorila, da pa je njihova naloga najti konkretno črto razmejitve. Osnovna formula je bila linija Banovine Hrvaške, od Banja Luke proti Mostarju, pri čemer je zahodno od reke Neretve hrvaško, vzhodno pa ozemlje, ki pripada Srbiji. Prepričan je bil, da bosta državi s takšnim ključem medsebojne delitve, izpolnili tudi vse potrebne pogoje za nekakšen trajen mir in dobro sodelovanje. Podobno je rad ponovil, kot Nemčija in Francija, ki sta imeli najprej velike vojne, zato da bi sedaj razvojno in prijateljsko sodelovale.
Na enega izmed njunih srečanj je Milošević prinesel tudi nekakšen dokument, priskrbele naj bi ga zaupne in lojalne tajne službe, in ga predal Tuđmanu. Dokument naj bi bil samo dokončna potrditev pomena njunega dogovora. Danes je težko verjeti, toda šlo je za neke vrste gloso, ironičen, celo humoren tekst, ki ga je oktobra 1990 objavil sarajevski mladinski časopis Vox. Časopis se je podobno kot večina takratnih mladinskih revij, ki so znale uiti cenzuri in pisati o stvareh, ki so bile drugje zamolčane, dobro prodajal in imel visoko naklado. Tekst, podpisan z parlament republike Bosne in Hercegovine, je imel naslov Program doseljevanja bošnjakov iz Turčije. V 20 točkah je opisoval projekt vrnitve vsaj nekaj milijonov v Turčijo pregnanih bošnjakov, tako da bi tudi z novimi pričakovanimi rojstvi to število v naslednjih letih pomenilo deset milijonov novih prebivalcev Bosne, ki bodo preplavili najprej Krajino in nato zahodno Hercegovino.
Tako Tuđman kot Milošević sta gloso interpretirala kot usoden dokument, ki zahteva zgodovinsko še bolj usoden odgovor. To je bil povsem jasen znak, da je krvava vojna blizu.
Deset let kasneje, po velikih demokratičnih spremembah v Srbiji in po Tuđmanovi smrti, sta državi ponovno iskali načine pogovorov o odprtih in nerešenih problemih.
Prve dni julija 2001 je Salzburg gostil tradicionalni ekonomski forum. Pa vendar je bila, izza odra, glavna pozornost namenjena pogovoru novega hrvaškega predsednika Stipe Mesića in predsednika srbske vlade, dr.Zorana Đinđića. Besednjak je popolnoma nov, je sporočil v Washington eden izmed obiskovalcev. In res je bilo tako. Mesić je govoril o tem, da državi druži enaka evropska ambicija, želja naj državljani žive bolje in zavezanost iti naprej od tistega kar je bilo. Obrniti se moramo k današnji in jutrišnji Evropi, krivice in zločini, ki so bili storjeni pa naj se individualizirajo in naj za njih odgovarjajo tisti, ki so jih zagrešili. Đinđić je temu dodal, da to ne pomeni, da bi pozabili preteklost, vendar da ni dobro, da sta državi tako odvisni od preteklosti, saj bi tako tudi prihodnost postala preteklost. Strinjala sta se, da državi potrebujeta nov začetek v medsebojnih odnosih. Določila sta tudi agendo takšnega začetka. Šlo je predvsem za vprašanja izginulih in pregnanih oseb v času vojn, pa tudi prioritet v medsebojnem gospodarskem sodelovanju.
Kasneje so bile celo oblikovane posamezne delovne skupine vendar prav veliko rezultatov ni bilo. Odnosi med državama so se ponovno zaostrili. Predvsem se je odprlo vprašanje meja. Prišlo je do streljanja na eni izmed mejnih spornih točk, Šaregrajski Adi na Donavi. Konec avgusta 2002 sem v Beogradu in Podgorici spremljal priprave na obisk takratnega visokega predstavnika EU za zunanjo in varnostno politiko, Javierja Solane. Tema je bila tisti čas zelo aktualna priprava ustavne listine Srbije in Črne gore. Solana, spoznal sem ga na vrsti srečanj, ko sem spremljal dr. Janeza Drnovška, je spraševal tudi o novih mejnih zapletih s Hrvaško in se bal zaostrovanja meddržavnega dialoga.
Sledilo je nekaj novih tihih let. Skoraj do marca 2009, ko je dr. Ivo Sanader, takratni predsednik hrvaške vlade obiskal Beograd. Tistega dne, se mi je zdelo, da je skoraj mogoče narediti korak naprej. Srbski predsednik države, Boris Tadić, ki je vsebinsko dejansko vodil obisk, je povedal, da imata državi odprta vprašanja o katerih nimata soglasja, kot so Hrvaško priznanje neodvisnosti Kosova in haške tožbe za genocid, vendar morata sodelovati. Pomembna je bila tudi Tadićeva opredelitev da so bile ideje o Srbiji do Karlovca, Karlobaga in Virovitice zelo nevarne, da predstavljajo preteklost in sanje političnih ekstremistov ter da je država hrvaških Srbov republika Hrvaška. Predsednika sta zelo konkretno govorila o evropskih integracijah in prvič formulirala tudi spisek 26 odprtih vprašanj med državama. V njih od najbolj občutljivih vprašanj o usodi izginulih in vprašanj pregnanih in beguncev do vračanja imovine, sojenj za vojne zločine, sukcesije, pravice manjšin ter sodelovanja v procesu evropskih integracij.
Sanader je samo nekaj mesecev kasneje odstopil. Racionalen političen pogovor, ki sta ga začela s Tadićem so ponovno preglasili nesporazumi, predvsem zaradi hrvaškega priznanja Kosova. Nova predsednica vlade, Jadranka Kosor, je poudarila, da Hrvaška nikoli več ne bo spraševala Beograd za dovoljenj,e kaj je dovoljeno in kaj ne, takratni predsednik srbske vlade, sedaj zunanji minister in podpredsednik, Ivica Dačić pa odgovarjal, da so meddržavni odnosi zamrznjeni.
Pomembno vlogo v promoviranju politične doktrine, da je potrebno medsebojne probleme reševati doma in ne pričakovati nenadnih bruseljskih rešitev, je imel takratni predsednik slovenske vlade, Borut Pahor.
Tadić in hrvaški predsednik dr. Ivo Josipović sta se marca 2010 srečala v Opatiji. Sestanek je bil deležen toliko večje pozornosti, saj se Tadić ni udeležil niti Josipovićeve inavguracije niti konference o zahodnem Balkanu, ki sta jo na Brdu organizirala Pahor in Kosor. Opatijsko sporočilo je bilo diplomatsko in medijsko odmevno. Povzamemo ga lahko v tezo, da so se pripravljeni pogovarjati o vseh problemih, ne glede na to kako težavni so in ne glede na niz povsem nasprotujočih videnj problemov. Enostavno je več stvari, ki nas povezujejo in ki so pomembnejše od tistih, ki nas ločujejo, sta predsednika zaključila svoja nagovora. Sledila je vrsta srečanj. Do oprostilne sodbe haškega sodišča generalu Anti Gotovini.
Predsednik vlade Zorana Milanovića je začel nov krog januarja 2013. Bral sem takratni program srečanja, v katerem so bili opredeljeni tudi cilji. Ključni je bil, kako določiti učinkovite mehanizme za normalizacijo odnosov med državama po zadnjih ohladitvah. Gostitelj Dačić ga je imenoval ledeno obdobje. Sogovorniki so ponovno aktualizirali Sanaderjevo in Tadićevo agendo 26 odprtih vprašanj.
Zaradi vsega navedenega je bila tako pomembna odločitev predsednika srbske vlade, Aleksandra Vučića, da se bo udeležil inavguracije nove hrvaške predsednice, Kolinde Grabar Kitarović.
Takrat je najavil tudi tokratni Dačićev obisk v Zagrebu kot napoved novega časa.
Morda tistega, za katerega je Vesna Pusić pred leti dejala, da ni za obe državi nič nedosegljivega, torej tudi racionalna in uspešna politika, ki bi koristila obema državama ne.
Predpogoj takšne politike pa so vsakdanji in uradniško natančni diplomatski pogovori, kot je bil ta zagrebški.
Borut Šuklje 