Največ prisluhov so razkrili namerno. Ne samo njihova objava, že samo prisluškovanje, je imelo svoj politični cilj. Tako kot zadnje priznanje o spremljanju sodnika arbitražnega sodišča in visoke uradnice slovenskega ministrstva za zunanje zadeve. V sosednji državi republiki Hrvaški, so vsaj zadnjih dvajset in nekaj let, prisluhi in tajna snemanja del politične zgodovine, neke vrste deus ex machina, ki poseže v dogodke in jih v tradiciji antične dramaturgije, spremeni, preobrne ali naredi drugačne. Pa si poglejmo nekaj primerov.
V miru in spokoju pričakovanja božično novoletnega časa, osmega decembra 1999, je predsednik hrvaškega parlamenta, akademik Vlatko Pavletić, napisal pismo ministru za notranje zadeve, nekaj časa tudi mojemu kolegu, Ivanu Peniću. Pa ni šlo za tiste prve čestitke in želje, ki se v tem času pošiljajo, niti za sporočilo, ki bi ga parlamentarni šef poslal ministru, kot opomnik pred sejo na kateri je njegova prisotnost obvezna. Pavletićevo pismo se že začne povsem drugače. Notranjemu ministru sporoča, da se kot verjetno tudi sam ve, širijo sumi, da je Pavletić- tako je napisal- pod stalnim elektronskim nadzorom. Zato je zahteval naj mu s častjo potrdi, da ni, ne samo v tistem času temveč nikoli v mandatu, dal naloga za njegovo prikrito spremljanje ali prisluškovanje. Ministra tudi vnaprej opozori, da bo tudi sam oblikoval neodvisno komisijo, ki preverila vse sume. Navedbe in sumi predsednika Sabora seveda nikoli niso dobile odgovora, saj je šlo za državni način občevanja, ki je imel politično dovoljenje. Zato slabi dve leti kasneje Pavletić napiše novo pismo. Tokrat ministru Šimi Lučinu, elokventnemu dalmatincu iz Zadra, ki je prevzel notranje ministrstvo. Tudi njega prosi naj mu odgovori, kdo in kako so ga prisluškovali, ne samo v skupščinskem, temveč tudi v času, ko je bil po smrti dr. Franje Tudjmana, v.d. predsednika države. Odgovora kot ga je pričakoval tudi tokrat ni dobil.
Očitno je zadostovalo, da so mu sporočili, da morda je sumljiv ter da ga to, da opravlja najvišje državne funkcije ne more zaščititi.
Samo nekaj let pred tem, se je takratni urednik večernjega lista, Branko Tuđen, pogovarjal z bivšim predsednikom vlade, Franjo Gregurićem. Njegovo sporočilo je bilo podobno. Sumil je da ga sistematično prisluškujejo. Uglajeni Gregurić je seveda znal razbrati, da so proti njemu prav takrat, v temu namenjenih tiskovinah, začeli kampanjo. Obtožbe niso bile nedolžne. In v njih ni nastopal sam. Drugi je bil Hrvoje Šarinić, kratkotrajni predsednik vlade in dolgoletni predstojnik Tuđmanovega predsedniškega Urada. Če si želel k predsedniku si moral skozi njegovo pisarno. Vsebina obtožbe je bila korupcija v poslih z nafto pri državnem podjetju INA.
Če je bilo pri akademiku Pavletiću zadosti zgolj sporočilo, je bilo tokrat drugače. Šarinić se je odločil, da bo odgovoril. Cena, ki jo je plačal, je bila strahotna. Po Šariničevi napovedi in sklicu tiskovne konference, na kateri naj bi razkril načine političnega izsesavanja in ključne nosilce teh operacij iz najožjega vodstva takrat vladajoče stranke, se je zgodilo. Samo nekaj ur pred konferenco je njegov najstarejši sin sredi Zagreba, v Klaičevi ulici, padel z motorjem.
Bil je na mestu mrtev. Na pogrebu je predsednik Tuđman pozival naj se ne ponovijo časi, ko je šel Hrvat nad Hrvata. Šariniću je ponudil, bila sta najožja sodelavca, popolno zaščito. Samo 14 dni kasneje je velik kamion popolnoma sesul majhen avto Peugeot, ki ga je, da bi v vrtcu pobral sina, parkiral drugi Šariničev sin. Bil je zelo hudo ranjen.
Nikakršnih dokazov ni o povezanosti te človeške tragedije s sporočili o prisluhih. Je le nenavadna časovna povezanost. In takoj zatem, najprej umik Gregurića in nato Šarinića. Spopad dveh velikih političnih skupin znotraj vladajoče stranke se je končal s porazom, tiste, ki so jo največkrat označili kot proevropska in menadžerska.
Spor se je začel dosti pred tem, jeseni 1990. Takrat je osebni svetovalec hrvaškega predsednika, ameriški profesor, Norman A.Bailey, napisal dokument z enostavnim naslovom, Celovit gospodarski program republike Hrvaške. Ključni predlog teksta je bil naj se državna podjetja privatizirajo z izdajo določenega števila delnic, ki bi jih deponirale v posebnem skladu Narodne banke. Od tega bi jih bil del rezerviran za bivše lastnike in njihove naslednike, del za zaposlene, del pa za tuje investitorje, ki bi prinesli ali novo tehnologijo ali nov razvoj ali nove trge. Preostalo bi se razdelilo med vse državljane. Predlog je imel podporo tudi takratnega gospodarskega ministra. Pa vendar ni bil sprejet. Vladajoča stranka se je odločila za privatizacijski model neposredne prodaje podjetij z natečaji.
Težavi sta bili dve. Prva, da so imeli resno prednost pri nakupih tisti, ki so bili blizu oblasti. Druga, da taisti niti niso imeli kapitala, niti znanja za vodenje. In takrat se je, bil je tudi čas vojne, razvil poseben sistem kreditiranj, finančnega inžiniringa, koncesij in politične neoporečnosti. Prav na tej točki se začne spor med strujama v veliki vladajoči stranki. Prisluhi postanejo del političnega instrumentarija. In obračuna.
Morda je bil to razlog za skrbno pripravljano odločitev predsednika Stipe Mesića, ki je želel pridobiti dokumente o posameznih načinih privatizacije, o tajnih računih in velikih provizijah. Po dveh pripravljalnih srečanjih, obe sta bili v gostilnici Britanac, na istoimenskem zagrebškem trgu, se je konec maja 2007, Mesićev svetovalec za nacionalno varnost, sestal z generalom Vladimirjem Zagorcem, ki je v času vojne in po njej skrbel za nakupe orožja in s tem povezane posle. Omenjenega leta je bila za njim razpisana tiralica zaradi nekakšne preprodaje diamantov. Umaknil se je na Dunaj. Srečanje s predsednikovim svetovalcem je bilo v hotelu Sas Radisson. Seveda je bilo tajno snemano. Avdio in video. Vprašanje je bilo samo, kdo vse in koliko raznih služb je snemalo. Vsebina pogovora naj bi bila predsednikova ponudba o umiku mednarodne tiralice za generala, če bo ta predal dokumentacijo o vrsti poslov povezanih zlasti s privatizacijo v času Valentićeve in vlade Zlatka Mateše. Zagorac je svoj posnetek pogovora predal avstrijskemu tožilstvu.
Varnostni in sodni organi druge sosednje države, Madžarske, pa so dve leti kasneje preučevali podobne tajne, glasovne in slikovne posnetke. Jeseni leta 2009 sta bila na kosilu v takrat zelo dobri zagrebški restavraciji Marcellino, dr. Ivo Sanader in predsednik uprave madžarske naftne družbe MOL, Zolt Hernady. Tudi njiju posneli. Od prihoda do odhoda. Večino so kasneje zbrisali, tako da je ostal le nekaj minutni posnetek, ki ga je v pravdi proti bivšemu predsedniku vlade uporabilo tožilstvo. Na njem je vidno, najprej kako Sanader iz mobilnega telefona odstranjuje baterijo in nato, kako na listič papirja nekaj napiše, to poda Hernadiju, ki prav tako nekaj dopiše. Bil je sum, da sta se dogovarjala za, recimo temu pribolšek, ob prodaji hrvaške Ine, madžarskemu naftnemu trgovcu.
Prisluhi so, na povsem svojstven način, del politične zgodovine v sosednji državi. Tako kot njihova namerna razkritja. Tudi zadnji, arbitražnemu sodniku in visoki slovenski uradnici, so zgolj del tega.
Borut Šuklje 