Najprej so pred dnevi v Ženevi aretirali Naserja Orića, nato v sredo ta teden v Ljubljani Ramusha Haradinaja. Oba sta bila obtoženca mednarodnega sodišča za vojne zločine storjene na območju bivše Jugoslavije in tudi oba oproščena obtožb.
Pa me tokrat ne zanima povod za oba dogodka, ki ju verjetno nista pričakovala, ne policijsko pridržana, ne oblasti v njunih državah, ki so nemudoma protestirale in zahtevale njuno osvoboditev. Tako kot vedno je pravo vprašanje, zakaj se je zgodilo prav sedaj, zakaj ne včeraj in zakaj ne jutri?
Nekaj se je zgodilo pred tem.
Prve dni tega meseca se je dalo slišati, da vlada Velike Britanije pripravlja osnutek dokumenta, Resolucijo o Srebrenici, ki naj bi jo obravnaval Varnostni svet OZN. Vest se je najprej, po vseh dejanjih sprave in oproščanja, ki smo jih lahko spremljali zadnja leta, zdela bolj kot govorica, ki želi samo ponovno spomniti na grozljive pokole, vseh tistih, katerih edina krivica je bila, da so molili in pisali drugače. Bolj kot ponoven in ponavljajoč spomin na krvave vojne devetdesetih let. Pa ni bilo tako. Samo nekaj dni kasneje je bil osnutek resolucije dostopen. Ključna vsebina ni več počasi in dolgo grajena pomiritev in sprava, ni več neke vrste zaveza o evropski prihodnosti, ne vsebina, temveč je ponovna obsodba.
Bilo je jasno, da bo pripravljena resolucija imela posledice. Da se bo ponovno odprla cela vrsta vprašanj ne o posamičnih krivcih zločinov temveč o kolektivni krivdi pripadnikov posameznega naroda.
Odziv je bil skoraj takojšen. V prvih dneh tega tedna bi moral srbski predsednik Tomislav Nikolić obiskati Sarajevo. Pa obiska ni bilo. Član bosanskega predsedstva Bakir Izetbegović je ocenil, da bi bilo takšno srečanje v političnih razmerah nastalih po aretaciji vojnega komandanta Naserja Orića nesprejemljivo.
Pa Orićevo pridržanje seveda ni bilo povezano z omenjeno resolucijo. Je pa posledica nenadne obuditve srbskih interpolovih tiralic, ki vsaj časovno sovpadajo z britansko politično namero. In opozarjajo na nerazumevanja, kaj bo takšen dokument povzročil v državah regije. Ne spomina na grozljivo trplenje in poboje, temveč spomin na načrte delitev ozemelj, etnična očiščenja in preseljevanja drugih. V iskanju rešitev za končanje jugoslovanskih vojn je bila priznana tudi etnična razdelitev zlasti Bosne.
Mirovni načrt, največkrat poimenovan po njegovih avtorjih, Vance – Owen, je predvideval in predlagal delitev države v razmerju 51 proti 49 procentov ozemlja za Hrvate in Muslimane ter Srbe. Načrt ni bil nikoli sprejet, je pa prispeval k političnemu preigravanju možnega poteka bosanskih meja.
Verjetno bi bilo krivično trditi, da je Srebernica samo posledica tega. Toda, ko je bila enklava 1993 prvič obranjena pred napadi vojske bosanskih Srbov in je bila razglašena kot zaščitena cona pod varstvom OZN je bilo tja namesto 7000 nameščenih samo slabih petsto modrih čelad. Prav tako enklava ni bila deležna skoraj nikakršne vojne pomoči sarajevskih oblasti. Prav tako ni bilo povsem jasno ali niso, takratni predsednik, sedaj pokojni, Alija Izetbegović in njegovi sodelavci razmišljali o možnosti, da bi Srebrenico in enklavo Žepa prepustili Mladićevi vojski v zameno za njihov umik iz okupiranih sarajevskih predmestij Vogošče in Ilijaš, ki sta delili glavno mesto od ostalih območij pod kontrolo vlade. O tem je pisal v sarajevskem časniku Dani Esad Hačimović, jeseni 1998. Prav tako je popolnoma nejasno, zakaj so glavnega poveljnika, komandanta takratne 28.divizije, Naserja Orića in desetino njegovih častnikov, samo nekaj mesecev pred pričakovanim novim napadom vojske republike Srbske, umaknili iz enklave zaradi dopolnilnega usposabljanja. Vrnitve jim nikoli niso več dovolili. Tudi ne v trenutku, ko je junija pred dvajsetimi leti prišlo do napada na Srebrenico. Na obupane klice po pomoči ni bilo odgovora, tudi poveljstava modrih čelad ne. Bili so namreč prepričani, da ima srbska ofenziva samo omejen obseg in da želi povezati in zaščititi izolirane srbske vasi pred maščevalnimi pohodi, kot je bil tisti za pravoslavni Božič, ko so muslimanske sile ropale in ubijale. Seveda so vsi vedeli, da bo srbska vojska zavzela enklavo, vendar so bili tudi večinoma prepričani, da bo posledica samo eksodus in preseljevanje muslimanskega prebivalstva. Resnica je bila povsem drugačna, ubijali so načrtno in sistematično. Storjen je bil grozljiv zločin.
Tako kot Orić, je bil pred haškim sodiščem obtožen in oproščen tudi Haradinaj. V svojih spominih, Zgodbe o vojni in svobodi, piše, da je že kot otrok vedel, da je rešitev albanskega in kosovskega vprašanja mogoča samo s silo. Obtožen je bil ubojev. Sodišče ga je oprostilo, saj so bile v času ko je bil zaprt v haškem priporu, tako ali drugače ubite vse priče. Haradinaj je pred tem in kasneje pomebno in odločujoče sodeloval v oblikovanju političnih odločitev na Kosovem. Zato odziv uradne Prištine na njegovo pridržanje ni bil nepričakovan. Ponovno se je govorilo o krivcih, ki so kot vedno drugje. In ne gre prezreti, da je za 23. junija, torej čez nekaj dni, načrtovan nov, vsebinsko težak, krog bruseljskih pogajanj Beograda in Prištine.
Predvsem v zadnjih letih smo lahko v državah regije spremljali iskanje novih načinov sodelovanja in sprave. Bivši srbski predsednik Boris Tadić se je v Srebrenici opravičil za grozodejstva in uboje. Oblasti v Beogradu in Prištini sistematično rešujeta vprašanja, za katere se je še pred leti zdelo, da jih ni mogoče niti omeniti. Liderji balkanskih držav medsebojno sodelujejo pri načrtih novih velikih infrastrukturnih projektov.
Predlagana britanska resolucija, s katero žele, tik pred obhajanjem dvajsete obletnice tega težkega in bolečega spomina, tudi bodoče generacije spomniti na preteklost, postaja povod novih sporov, ki jih države Balkana ne potrebujejo.
Borut Šuklje 