Nevarna predsedniška razmerja

Obakrat so bila dopisovanja skrajno nevarna. Tako v velikem romanu Nevarna razmerja in še pred tem v onem največjem post heglovskem tekstu , prav tako velikega pisca, Soerna Kierkegaarda, Ali Ali, oziroma njegovem delu , naslovljenem z Dnevnik zapeljivca. Tam gre za usodno erotično razmerje, skoraj za najlepši ljubezenski tekst, sporočilo o nevarnosti začetka odnosa, med Johannesom in Kordelijo. Veliko bolj dokončno in zavezujoče kot ono iz romana o razmerjih Chaldelosa de Laclosa, kjer vseeno ostaja iluzija igre in ne tako dokončne zaveze in usodnosti.

 

Težava novodobne politike je , da ali pozablja ali ne pozna.Primerov je veliko.Vsaj eden je tudi slovenski. Pismo, ki so ga pisali takratnemu predsedniku vladajoče stranke Milanu Kučanu,bilo je tik pred začetkom slovenske pomladi, vplivni člani njegove stranke, in ga pozvali k obračunu z meščanskimi tendencami in drugače mislečimi. Pa ta ni najbolj značilen. Največ je takšnih pisem izmenjanih ali z predsedniki vlad in posameznimi ministri v njihovih vladah, ali med predsedniki vlad in držav. Prva so napisana zaradi ukorov ministrom, druga zaradi kompetenc pri upravljanju države. Morda je bil še najbolj previden , tik pred zadnjimi predsedniškimi volitvami, takratni slovenski državni predsednik dr. Danilo Tuerk, ko je na vprašanja urednika časnika Delo, Marka Pečauerja, o sodelovanju z vlado, odgovarjal, da je imel v celotnem mandatu vedno korektnne odnose, da sta se sicer s predsednikom vlade ssetala samo dvakrat in obakrat na njegovo, Tuerkovo pobudo , a da njegov predlog o slovenski uporabi nemškega sistema, ki omogoča , da je predstavnik predsednika države zastopan na sejah vlade ni bila sprejeta.

 

Včerajšnji, najnovejši primer, je izmenjava pisem novo izvoljene hrvaške predsednice , Kolinde Grabar Kitarović, in predsednika hrvaške vlade Zorana Milanovića.

Najprej so bili pozivi v času volitev, ko je takrat še kandidatka Grabar Kitarovićeva najavljala zahteve po veliki seji vlade o gospodarstvu, sledilo je sporočanje ali je aktualni predsednik vlade voščil novo izvoljeni predsednici ali ne, potem je bilo nekaj dni zatišje. Pravzaprav je kazalo, da iščeta tudi za javnost sprejemljivo rešitev.

 

Dokler nismo izvedeli, da se je takšna politična racionalnost porušila. Najprej že prejšnji ponedeljek z Milanovićevim pismom predsednici države in v njem napisano željo , da bi skupaj sklicala sejo sveta za nacionalno varnost ter dodanim pozdravom k njenim pozivom za  sklic seje Vlade o gospodarskih razmerah. Do tu je bilo očitno vse in prav, ter izventistega, kar bi v politiki označili kot nevarna  razmerja. Toda pismu je bilo dodano, naj še pred tako sklicano sejo ona ,ali njeni svetovalci pripravijo konkretne predloge reformnih ukrepov, pa tudi načine njihove izvedbe ter posledično oceno finančnih posledic morebitnih gospodarskih ukrepov.

To je bila ona točka čez rob. Prav o tem nevarnem prehodu bi lahko napisal dobršen del novejše politične zgodovine tega dela Evrope. In Milanović je seveda vedel kaj napisano pomeni. Povsem enostavno, odprtje vprašanja pristojnosti predsednika države in premiera. Grabar Kitarovićeva je razumela, da njen, torej predsedničin predlog , ni bil sprejet. Po posvetu, kot pravi, z najuglednejšimi gospodarskimi strokovnjaki, se je odločila , da je najboljši predlog za izhod iz hrvaške gospodarske krize, odstop predsednika vlade. Zorana Milanovića torej. Ter s tem potrdila , da to razume prav kot vprašanje pristojnosti.  To nedeljo, 22.2.2015, je o tem govorila , v intervjuju za enega izmed hrvaških dnevnikov, Slobodno Dalmacijo, dolgoletna šefinja kabineta,Danica Juričić Spasović, dosedanjega hrvaškega predsednika, dr. Ive Josipovića. Po naključju sem spoznal veliko predsednikov držav. In njena ocena svojega bivšega šefa je skoraj univerzalna. V celotnem mandatu je bil sam, bil je najbolj osamljen politik je povedala.Vendar je vseskozi iskal potrebno soglasje z predsednikom vlade, čeprav je tudi zaradi tega izgubil volitve.

 

Toliko let pred tem sem sodeloval na sestanku takratnega slovenskega predsednika vlade, včeraj smo obhajali obletnico njegove smrti, dr. Janeza Drnovška in tudi takratnega hrvaškega predsednika vlade, dr. Nikice Valentića.Imeli smo tri dnevne pogovore, zadnji julijski teden 1995, o rešitvi odprtih vprašanj med državama. Pripravljen je bil dogovor, še danes za arbitražno sodišče, najverjetneje zelo pomemben sporazum Drnovšek Valentić,in sledilo je gostiteljevo povabilo, bili smo v hrvaški vladni rezidenci v Opatiji, na kosilo , kot je rekel samo čez zaliv, na Cres. Peljali smo se z njihovim državnim plovilom.Obed je bil izvrsten. Prav tako pogovor o vsem. Na poti nazaj, Drnovšek je bil izjemno vesel, nenavadno dobro razpoložen, sta se  z Valentićem, skoraj mimogrede, dotaknila tudi odnosa z predsedniki držav, Milanom Kučanom in dr. Franjo Tudjmanom. Prav na ta del pogovora sem se spomnil toliko kasneje, ko sem zasledil, da je konec septembra istega leta Valentić pisal hrvaškemu predsedniku države. Pravzaprav sem bil toliko bolj pozoren, ker je bilo tudi ali pa prav to pismo tudi razlog Valentičeve razrešitve in poizkusa izbrisa tudi vseh dogovorov z Slovenijo. Tudi Opatijskega.

 

Valentić je v omenjenem pismu pisal o nelikvidnosti, propadajoči industriji, prenapetem državnem proračunu, preveliki javni porabi, pa tudi o notranjih političnih konfliktih in posledično nezmožnosti razvojnih in strateških dogovorov.

 

No in nekje prav na sredini tega septembrskega pisma, pridemo do točke, ki je očitno tudi danes povod za predsedničin poziv k odstopu.  Valentić je opozoril državnega poglavarja Tudjmana, ne prav diplomatsko zelo orokavičeno, da mora biti , bilo je leta 1995 ne gre prezreti, ko je bil Tudjman na vrhuncu moči, znotraj enotne državne politike, ki jo določata in predsednik države in Sabor, zagotovljena popolna avtonomija Vlade v izvedbi vseh njenih , tudi ali predvsem gospodarskih politik.

 

Zato je predsednika države opozoril, da ni primerno njegovo direktno sodelovanje v izvedbah načrtovanih ali sprejetih vladnih politik, saj bi takšno približevanje mnogim operativnim problemom, in tu je nekako iskal točko soglasja ,lahko ogrožalo tudi avtoriteto predsednika države.

 

Valentić je že  na oni poti iz Cresa nazaj proti Opatiji, omenjal, da se Tudjman opredeljuje, tudi zaradi moči svojih svetovalcev, za povečanje mehanizmov za neposredno vodenje državne in gospodarskih politik direktno iz Urada predsednika države.. Kasneje je bilo prav to, tudi zapisano v omenjenem pismu, ko predsedniku države sporoča,da ta možnost ni dobra in da morajo biti državne pristojnosti jasno razdeljene.

 

Pismo Trudjmanu je bilo odposlano samo nekaj dni , po vnovičnem sestanku, obeh predsednikov vlad, Drnovška in Valentića v Mariboru. Tam naj bi bilo potrjeno obsežno delo in ministrov in ekspertov obeh vlad namenjeno rešitvi vseh odprtih vprašanj. Sestanek in vsi dotedanji dogovori, so bili dejansko končani, po slabih dvajsetih minutah. Tedaj se je namreč , najverjetneej z predvideno zamudo, sestanku pridružil tudi takratni hrvaški veleposlanik v Sloveniji, dr. Miljenko Žagar, si vzel besedo in sporočil, da ima  Tudjmanovo  pooblastilo povedati, da je z tovrstnimi pogovori konec ter da Nikica Valentić ne bo več predsednik vlade.
Tudi zaradi tega nekako ne gre podcenjevati včarajšnjega poziva hrvaške predsednice države naj predsednik vlade odstopi. Enostavno je napisano prekmalu. In ne dopušča političnega kompromisa,