Prve dni julija 2001 ni bilo povsem jasno ali govorimo o novi vojni ali gre le za oborožene spopade v Makedoniji. Posrednika v pogajanjih med oblastjo v Skopju in albanskimi oboroženimi enotami sta bila James Pardew in Francois Leotard, prvi z pooblastilom Združenih držav drugi z mandatom Evropske unije. Ko sem tiste dni bral njuno poročilo je bilo pomembno zgolj sporočilo, da se skoraj sedemmesečni spopadi bližajo koncu. Nekako v ozadju sta ostali drugi dve, nenapisani, o orožju kot ključnem mehanizmu realizacije političnih ciljev in da bo potrebno po koncu oboroženih spopadov, državi omogočiti razvoj in boljše življenje za vse.
Ohridski sporazum je bil podpisan dober mesec kasneje. Ključno vlogo pri doseženem kompromisu med izvoljeno oblastjo in albanskimi vojaškimi enotami, je imel pokojni predsednik Boris Trajkovski. O podrobnostih in vrsti potrebnih dogovorov je pripovedoval dve leti kasneje dr.Janezu Drnovšku. Tudi o premislekih o zamenjavi ozemelj in strahu, da bi nadaljevanje oboroženih spopadov lahko pripeljalo do vojne, ki se ne bi mogla končati na makedonskih mejah. Sporazum je kratek tekst , napisan v angleščini, ki določa, da je drugi uradni jezik v državi albanski, da se bo povečalo število zaposlenih državljanov albanske nacionalnosti v državni upravi ter policiji, da se bodo odprle albanske srednje šole in fakultete ter da bo v občinah, kjer prevladujejo prebivalci albanske nacionalnosti glavni uradni jezik albanski.
Sporazum je bil ključen dokument modela sobivanja. Evropski diplomati so njegovo uspešnost povdarjali v vsakem svojem poročilu. Tako , da je bilo bolj ali manj zamolčano, da se je skoraj istočasno ob oblikovanju nove koalicijske vlade v kateri je pomebno vlogo dobila stranka Alija Ahmetija, oglasila nova oborožena skupina , albanska nacionalna armada,z sporočilom, da ne bodo sprejeli nikakršnega dogovora temveč nadaljevali bitko za novo državo. Leto kasneje je komandant te enote, imenovali so ga Gigi, v vasi Drenica, proglasil osvobojeno ozemlje. Tu to je bilo razumljeno bolj ali manj kot nepomemben incident.
To je bil čas , ko so oblasti držav v regiji, tako tudi v Skopju, ocenjevale, da je evropski projekt in članstvo v Evropski uniji, najprej časovno dosegljiv, leto 2010 je bila nekakšnja zadnja meja, ter , da bo to spodbudilo in sooblikovalo razvojne mehanizme.
Makedonija je postajala vse bolj siromašna država. Članstvo v evropski uniji se je oddaljevalo. Tudi zaradi nesposobnosti dogovora z sosednjo Grčijo.
Zato ob vseh socialnih in gospodarskih težavah, padanju življenskega standarda in občutku zapuščenosti, tudi novo sporočilo albanske armade, prve dni maja 2005, ni bilo nepričakovano. Pisali so, da so se pri mestu Studen, na meji z kosovim, spopadli z makedonsko policijo in da nadaljujejo z akcijami povsod tam kjer žive nezadovoljni Albanci. Po seji makedonske vlade, je koalicijski partner Ali Ahmeti, o sporočilu govoril kot o provokaciji, saj , da je nasilje nesprejemljivo za dosego političnih ciljev.
Oktobra 2010 sem bil v Albaniji. Zanimali so me načrti razvoja novega pristanišča, ki so ga načrtovali južno od Drača. Pozno kosilo smo imeli v Tirani, v eni izmed ribjih restavracij v novem mestnem centru. Prav tiste dni, če ne prav tistega dne, je v hotelu, prav tako v mestnem jedru, eden izmed bivših svetovalcev albanskih predsednikov vlad, predstavljal političen projekt imenovan ,prirodna Albanija. Cilj naj bi bila nova albanska država , ki naj bi stabilizirala regijo in obenem revidirala londonski sporazum, ki je razdvojil Albance v več držav. Zahteva programa je bila mirna , kot je bilo povdarjano z pogajanji, dosežena poprava povzročene zgodovinske krivice in združitev vseh Albancev v eno državo. Predstavljen je bil tudi zemljevid takšne države, ki bi obsegala Albanijo in kosovo, doberšen del Črne gore, vključno z Podgorico, del Grčije v nekakšni črti ob morju proti Krfu in nazaj proti Solunu in del Srbije , skoraj do Niša. Avtor in pobudnik proglasa, Koco Danaj, resda v Albaniji politično obroben, se je skliceval na Prizrensko ligo, gibanje nastalo po končanem berlinskem kongresu in St.Stefanskem mirovnem sporazumu iz 1878 leta . Liga je zahtevala združitev delov Osmanskega cesarstva v enoten albanski del. To je bil teritorialen in etnični program. Danaj je kasneje razlagal, da je bolje sprejeti njegov koncept nove združitve ozemelj , kot čakati na tiste, ki ne izključujejo vojne kot alternative.
V Makedoniji sta se v teh letih združila dva slaba politična procesa. Ponovni oboroženi nemiri ter politična kriza. Pravzaprav kriza vodenja države.
V začetku decembra 2012 se je v Sobranju začela razprava o novem državnem proračunu. Opozicija je vložila preko tisoč amandmajev, toliko , da je bilo jasno, da ključen vladni akt ne bo sprejet. Ključni opozicijski zahtevi sta bili dve, zmanjšanje planiranega proračunskega deficita in takojšen konec velikega urbanistično arhitektonskega projekta Skopje 2014. Po večdnevnih pogajanjih je opozicija napovedala proteste.Prav tako so proteste sklicali vladajoči. Takrat se je prvič slišalo za nekakšne prisluhe. Nepoznani glas je spraševal takratnega opozicijskega podpredsednika, Zorana Zaeva, kakšno je stanje v Krivi Palanki. Zaev mu odgovarja, tako takratni prisluh, da se ne more ukvarjati tudi s tem, saj da je njegova naloga organizirati in plačati prevoz deset tisočev protestnikov do Skopja in da ne bodo pristali na izvedbo lokalnih volitev, tudi če bi se zaradi tega uporabila sila.
Zaev je vse skupaj označil kot besede izvzete iz konteksta.
Protesti so se nadaljevali v leto 2013, govorili so o nedemokratični in fašistični vladi. Cilj opozicije niso bile več spremembe proračuna temveč predčasne parlamentarne volitve. O razvojni blokadi države in socialnih stiskah ljudi ni bilo prav veliko povedanega. Prvaka opozicije Branko Crvenkovski in njegov namestnik Zaev sta bila prepričana v zmago. Predvsem zaradi zahtev Evropske unije in ZDA sta se večkrat na pogovorih ali kot so jih označevali pogajanjih sestala z predsednikom vladeNikolo Gruevskim vendar brez rezultatov. Celoten pogovorni spekter se je zožil na eno samo vprašanje , izredne volitve da ali ne.
Stefan Fuelle in Stefano Sannino, evropski komisar za širitev in njegov sodelavec za Balkan, sta nekako dosegla, da so bile aprila 2013 izvedene redne lokalne volitve. Vladajoča stranka je slavila zmago. Gruevski je pokazal, da pozna in obvlada tako glasovalne kot prepričevalne volilne mehanizme.
Nekako v ozadju pa je ostalo, da je v nekaterih občinah zmagala stranka Alija Ahmetija. Zmagali so v sedmih občinah zahodne Makedonije. Občine v tem delu Makedonije so namreč v skladu z Ohridskim mirovnim sporazumom zaokrožile svoje volilno območje z vrsto zaselkov in vasi in dobile novo albansko večino. V eni od občin, Kičevu , je prišlo celo do predvolilne koalicije strank Gruevskega in Zaeva, vendar so bili neuspešni.
Vlada je kljub prepričljivi zmagi na lokalnih volitvah ostala razvojno anemična, opozicija je iskala nov zagon za novo zahtevo predčasnih parlamentarnih volitev. Povprečna plača se je gibala med sto in tristo evri. Ponovno se je aktualiziralo albansko vprašanje. Vsaj dvakrat je bila na poslopje vlade vržena bomba z opozorilom, da se določila Ohridskega sporazuma ne uresničujejo.
O velikih , nedavnih nemirih v Kumanovu tudi danes ne vemo prav veliko. Protesti v Skopju se nadaljujejo. Visoki predstavniki Evropske unije ne razumejo, da različne regionalne iniciative ne morejo dati ustreznih rezultatov brez določljive evropske prihodnosti Makedonije. Prav tako kot ne razumejo makedonski politiki, da je njihov ključni problem nefunkcionalnost države in težak življenski položaj prebivalcev.
Ostajajo le gesla , tudi tisto o pravici do skupnega življenja v združeni veliki državi, ki se ga sicer vsakič javno vsi odpovedo,a očitno ostaja zanimivo in zapeljivo. Tudi z njim namreč lahko prekriješ vrsto realnih problemov.
Makedonski protesti niso samo makedonski, in tudi niso rešljivi samo v Makedoniji.
Miroslav Krleža je leta 1924 zaskrbljen zaradi napetosti in politične in gospoidarske krize na Balkanu napisal , da bi morali postavljati konstruktivne teze, ter vse vzdolžne in poprečne balkanske doline povezati s tiri, saj bo žvižg lokomotiv odgnal krvave obračune in nepismenost. Govoril je o potrebnem razvoju in nujnih investicijah.
Makedonija ob evropski prihodnosti potrebuje tudi nov projekt evropskih investicij. Pa naj se imenuje new ali merkeldeal. Sedaj ji enega ponujajo iz kitajskega investicijskega fonda, gradnjo proge med grško prestolnico in Budimpešto, drugega pa ruski investitorji projekta plinovoda Turški tok.
Borut Šuklje 