Predsednik republike Hrvaške, dr.Franjo Tudjman, je natančno ocenil obe ključni dejstvi, ki bi lahko spremenili nadaljevanje vojne in posledično večino kasnejših dogodkov v času po koncu jugoslovanskih vojn. Najprej , posledice krvavega pohoda Ratka Mladića v Srebrenici in takoj zatem usodo takrat novega mirovnega poizkusa, imenovanega Z4. Tudjman je vedel, da postaja ameriška diplomacija nov ključen akter iskanja rešitev na Balkanu ter še bolj natančno vedel, da ne sme zavrniti predlaganega mirovnega načrta, saj bo to naredil Beograd. Mladićeva vojska se je po Srebrenici namenila proti Bihaću. 21.julija 1995 je načelnik občine Bihać, Adnan Alagić, pisal hrvaškemu predsedniku o povsem negotovi usodi prebivalcev in strahu pred novimi poboji.
Tudjman je imel za ti dve odločitvi, ki bi lahko in najverjetneje tudi bi , če bi bili napačni, dobesedno spremenili takratni tok zgodovine, tudi potrebne informacije. Obveščevalne službe, naše, sosednje države so prisluškovale, snemale in spremljale ne samo ključne domače politične akterje, ministre in poslance, temveč tudi odločujoče ljudi v Srbiji. Bil je čas vojne. Zato so bili prvi spremljani bolj ali manj zaradi ugodnosti poročanja predsedniku države, dr. Franji Tudjmanu, drugi zaradi vojnih razmer in ocen priprave osvoboditve države. Seveda ni povsem vsakdanje da predsednik države na tak način spremlja svoje sodelavce , kot je povsem razumljivo, da v času vojne službe išćejo vse potrebne informacije za vojaški uspeh. Še manj je razumljivo, da se je takšno preverjanje Tuđmanovih najožjih sodelavcev nadaljevalo tudi po koncu jugoslovanskih vojn.
V miru in spokoju božičnega in novoletnega časa, osmega januarja 1999 je predsednik hrvaškega parlamenta pisal pismo ministru za notranje zadeve, enemu izmed mojih hrvaških kolegov, Ivanu Peniću. Pa ni šlo niti za zakasnelo čestiko, niti za sporočilo, ki jih pošiljajo parlamentarni šefi ministrom, o pomembnem dogodku ali seji na kateri je nujna prisotnost prav posebnega člana vlade. Ne , že prvi stavek je povedal vse. Akademik Vlatko Pavletić je ministru napisal, da se širijo glasovi, da je prisluškovan, da ima tudi sam takšne indice, ter da zato zahteva, da mu s častjo potrdi, da ni bil v štiri letnem mandatu predsednika Sabora, vsestransko prisluškovan. Ter da pričakuje, da bodo ustrezne službe očistile njegove telefone in delovne prostore. Teden dni kasneje Pavletić izve, da so prisluškovali tudi predsedniku Vlade.
Šlo je za nekakšen znotraj državni način občevanja, ki je imel politično dovoljenje.
Obenem pa so službe dejansko tudi prinašale ključne informacije, ki so oblikovale odločitve o vojnih operacijah. Tudi o Nevihti, katere obletnico prav te dni z parado obeležijejo in v Zagrebu in v Kninu. Petega avgusta 1995, so tako, ob pol osmih zjutraj, posneli pogovor načelnika srbske vojske , generala Momčila Perišića, z polkovnikom Mirkom Radakovićem, ki je bil nekje v Krajini. Hrvaška operacija Nevihta, se je začela samo nekaj ur pred tem. Radaković prvič omeni možen padec Knina. Na vprašanje ali lahko vztrajajo je odgovoril samo, da očitno vsi zapuščajo teritorij, na kar mu je Perišić lahko le še odgovoril, naj ne pusti vojakom, da bi tudi oni odšli in naj se mu občasno še kaj javi. Nekaj ur kasneje , istega dne, je bil prestrežen pogovor Perišića in generala Milana Mrkšića, ki sprašuje Beograd, ali bodo dobili kakšno pomoč. Zgodaj zvečer, so prestregli, pogovor Ratka Mladića, ki ocenjuje, da je Knin izgubljen saj ga noče nihče braniti in da prebivalci beže.
Pa kljub vsemu Tuđman ključne informacije v pripravi operacije Nevihta ni dobil od razvejane obveščevalne službe. Prinesel mu jo je njegov takratni osebni odposlanec, pred tem član prvega hrvaškega predsedstva, zgodovinar, dr. Dušan Bilandžić. Petega maja 1995 mu je , po vrnitvi iz Beograda, referiral, da če bo hrvaška vojska napadla takratno Republiko Srbsko krajino, Srbija ne bo vojaško intervenirala, ter da se bo večina srbskega prebivalstva izselila v Bosno in Hercegovino in Srbijo.
Prav ob tem se je kasneje odprla razprava ali sta bila Tudjman in Milošević vnaprej dogovorjena. Ne o poteku hrvaške ofenzive, temveč o tem, da takratna srbska vojska ne bo vojaško priskočila na pomoč. Obstajajo pa razni zapisi, tudi dnevniški, ambasadorja Bilandžića, o večerji pri hrvaškem generalu Martinu Špeglju, prve dni maja 1996, in generalovi trditvi, da je bila nevihta dogovorjena z srbskim šefom, ki anj bi v Knin poslal generala Mrkšića z nalogo zaščititi umik vojske republike Srbske.
Borut Šuklje 