Prvo pismo, naslovljeno na takratnega hrvaškega predsednika dr.Franjo Tuđmana, je najverjetneje osebno predal veleposlanik Bosne in Hercegovine v Zagrebu, dr.Kasim Trnka. Sporočilo je bilo dramatično, tako zaradi vsebine,a še bolj zaradi svoje drugačnosti razumevanja krvave vojne. Alija Izetbegović je napisal, da so razmere v državi, zaradi okupacije Srebrenice zelo težke. Da se bojijo novega napada in novega masakra v enklavi Župa. Zato predlaga naj bo edina točka predvidenega sestanka obeh predsednikov vprašanje« vojaške zveze v skupni borbi proti srbskemu agresorju«. Tuđman je odgovoril isti dan, 18.julija 1995.
Pritrdil je predlogu, a dodal , da bi morala pred dogovorom o vojaški zvezi doseči tudi politični sporazum o oživitvi Washingtonskega sporazuma.
Sporazum, sta ob političen patronatu takratnega ameriškega predsednika Billa Clintona , sredi marca 1994, podpisala Tuđman in Izetbegović. Osnovna namera je bila prekinitrev vojaških spopadov vojska obeh držav in skupen udar proti Karadžićevi in Mladićevi vojski. Pa ni šlo samo za to. Sporazumi so pomenili konec nekega obdobja mirovnih pogajanj, ki so vsa predvidevala delitev Bosne na tri entitete, pravzaprav preoblikovanje države v neke vrste zelo ohlapno federacijo, katere dela bi bila tesno povezana z Srbijo in Hrvaško. To je bila izpeljava prvotne politične opredelitve, kot jo je nazorno opisal Tuđman visokim predstavnikom takratne Evropske skupnosti. Med njimi je bil tudi nizozemski zunanji minister Van der Broek. Srečal sem ga,kasneje, na sestanku zunanje političnega parlamentarnega odbora v Haagu, kjer sva z takratnim podpredsednikom slovenskega parlamenta Vanetom Gošnikom,pojasnjevala odločitve in pomen slovenskega plebiscita o samostojni državi. Zunanji minister je takrat omenil tudi srečanje s Tuđmanom in njegovo tezo, da je Bosna in Hercegovina jugosloslovanski problem, ki je rešljiv samo z neposrednimi pogovori Beograda in Zagreba. Govoril je o delitvi države. In hrvaški predsednik je v to verjel. Bil je prepričan, da je to na nek način tudi interes mednarodne skupnosti. To je dokazoval tudi z dokumentom , najverjetneje ponovno z proizvodom zaupnih Miloševićevih služb, ki naj bi ga na svojem memorandumu podpisal predsednik angleške vlade John Major in ga poslal takratnemu zunanjemu ministru Douglasu Hurdu. Napisano je bilo, da mora biti interes angleške javne politike obstoj Bosne in Hercegovine, da pa morajo njihovo dejansko politiko voditi drugi interesi, interesi delitve države. Pismo je bilo seveda kompletno ponarejeno. Je pa podpiralo takratno ključno predsednikovo tezo, ki jo je rad ponavljal in iskal zanjo mednarodno podporo, da je potrebno začeti iskati mirovne rešitve z vedenjem o hrvaških mejah ob vstopu v Jugoslavijo leta 1918. Nemškemu zunanjemu ministru Dietrichu Genscherju je na enem izmed sestankom pojasnjeval, da so meje BiH geopolitični absurd, saj živi v državi 30 odstotkov Srbov,dobrih 40 odstotkov Muslimanov in 20 odstotkov Hrvatov. Zato naj bi bila rešitev v delitvi.
Izkazalo se je , da delitev države ne more dobiti mednarodne podpore. Zato sta tudi mirovna posrednika lord Owen in David Stoltenberg še leta 1994 na dunajskih pogajanjih podpirala novo rešitev, ne delitve BiH temveč oblikovanje Unije treh republik. To je bil tudi čas novega Izetbegovićevega zmagoslavja, pravzaprav prepričanja, da bo njegovih 200.000 borcev osvobodilo državo. Pa tudi čas predsednikovih novih predlogov. 10.januarja 1994 sta imela s Tuđmanom tajno večerjo. Izetbegović je ponudil delitev države. Udeleženec večerje, takratni hrvaški minister za zunanje zadeve, dr.Mate Granić, je kasneje napisal, da je bil predlog izrečen skrajno neposredno. Pustite nam srednjo Bosno, mi pa vam prepustimo celotno ozemlje južno in zahodno od Prozora do doline Neretve, s tem , da si Mostar razdelimo na desno in levo obalo. Izetbegović je ponudbo ponovil nekaj dni kasneje na sesatnku predsednikov v Ženevi.
Takrat je prvič posegla v iskanje rešitev in konca balkanskih morij posegla ameriška administracija. Charles Redman je bil osebni odposlanec ameriškega predsednika. Na že omenjeni ženevski mirovni konferenci je bil zelo zadržan, celo odklonilen, do načrtov Owena in Stoltenberga. Bilo je očitno da se je Clinton odločil in uvrstil balkanske vojne visoko na svojo zunanje politično agendo. Samo dva meseca kasneje sta hrvaški in bosanski predsednik podpisala Washingtonski sporazum.
Izgledalo je, da se bliža konec vojne. Pa ni bilo tako. Tudi podpisani sporazum je za oba podpisnika z časom nekako izgubljal na svoji prepričljivosti.
Dobro leto kasneje so ameriške obveščevalne službe prestregle telefonske pogovore Ratka Mladića in generala Momčila Perišića. Govorila sta o novi veliki vojaški operaciji. Govorila sta o napadu na Srebrenico. Ameriški obveščevalci so prisluhe opremili tudi z satelitskimi posnetki vojaških premikov srbske vojske. Srebrenica je bila pod neposredno zaščito Združenih narodov. Glavni vojaški poveljnik plavih čelad , general Bernard Janvier, je bil prepričan, da Mladićeva vojska ne bo vdrla ali napadla enkalave Srebrenica, temveč samo zauzela ceste, ki povezujejo osamljene srbske vasi in jih zaščitila pred povračilnimi , prav tako krvavimi ,napadi bosanske vojske. Visoki odposlanec generalnega sekretrja OZN, Butrosa Ghalija, Yasushi Akashi, je z ključnimi sodelavci prav tiste ključne dni pred grozljivim srebreniškim pokolom, odpotoval na dopust v eno izmed letovišč na jugu Jadrana. Akashija sem spoznal , ko sem ob predsedniku dr.Drnovšku, čakal enega izmed letov na frankfurtskem letališču. Bilo je nekaj mesecev pred veliko tragedijo. Očitno je bilo, da težko razume odnose na Balkanu. Tako kot kasneje ni razumel opozoril o pripravah na napad na Srebrenico. Mladić je vojaško okupiral enklavo in začel načrtno in sistematično ubijati.
Preživeli so se zatekli v vojaško bazo blizu Tuzle. Njihova o pričevanja o pokolih in etničnem čiščenju so bila strahotna. Med tistimi , ki so jih beležili sta bila tudi sin ameriškega diplomata, na žalost pokojnega, Richarda Holbrooka, Anthony in norveška antropologinja Tone Bringa. Anthony je o pretresljivih pripovedih sporočal tudi očetu, Bringova pa takratnemu ameriškemu ambasadorju v Zagrebu, Petru Galbraithu. Veleposlanik je vedel, tako je pred dnevi tudi pojasnjeval, da bo Akashi vsa pričevanja omilil in relativiziral. zato se je odločil, da bo neposredno obveščal tako State Department kot Belo hišo. Podobno odločitev je očitno sprejel tudi Holbrook. In prav to je bil neke vrste preobrat. Mladić je takoj po Srebrenici želel napasti tudi Bihać in enklavo Žepa. In nadaljevati grozljivo etnično čiščenje. Z Miloševićem sta bila prepričana, da bo na koncu vojn veljala samo velikost okupiranih ozemelj.
Tuđman in Izetbegović sta se po izmenjanih pismih sestala v Splitu 22.julija 1995. Podpisala sta deklaracijo o oživitvi Washingtonskega sporazuma in skupni obrambi. Samo nekaj dni kasneje napiše hrvaški predsednik pismo Clintonu. Obvešča ga , da bo Hrvaška, zaradi poziva predsednika Izetbegovića in zaradi popolne realizacije sporazuma podpisanega v ameriškem glavnem mestu, nudila sosednji državi vojaško pomoč. Dodal je, se zavedajo posledic humanitarne katastrofe in ostalih dolgoročnih posledic, če bi srbske sile zauzele Bihać.
Mladićeva vojska je v naslednjih tednih vojaško izgubljala. Prvič so bili pripravljeni na pogajanja o koncu vojne. Tako Karadžić kot Mladić in Milošević. Sledil je Daytonski sporazum in konec vojne.
Začelo pa se je iskanje novih načinov miru. Kako krhki so vsi ti procesi je pokazal tudi nedavni napad na srbskega predsednika vlade, Aleksandra Vučića ob njegovem poklonu žrtvam Srebrenice.
Borut Šuklje 