Borut Šuklje

Odzivi, tako na sestanek, kot na sporočila po njem, so bili namenjeni ozkemu krogu prejemnikov. Nihče si ni želel prav veliko javnih vprašanj ali celo razprav. Bilo je prve dni junija lani. Gostitelj je bil predsednik hrvaške vlade Zoran Milanović, gost njegov črnogorski kolega, Milo Đukanović. Govorila sta o napovedanih raziskavah nafte in plina v jadranskem morju. Naredili bomo vse potrebne pragmatične korake, da se bo iskanje nahajališč začelo čim prej ter da jih ne bodo ovirali nesporazumi pri tolmačenju črte državne razmejitve na morju. Ob tem se je Milanović opredelil tudi do arbitraže kot primernega načina reševanja meddržavnih sporov in dodal, da morajo države spoštovati in sprejeti odločitve arbitražnega sodišča ne glede na to kakšne so, ter da bo tako storila tudi Hrvaška po odločitvi, arbitražnih sodnikov, glede spora z Slovenijo.

Ne, to bi bila nova velika napaka, je bila vsebina omenjenih odzivov, saj bi tako postalo arbitražno reševanje mejnih sporov, model, ne samo za pravdo z Slovenijo, temveč tudi z vsemi ostalimi sosedami in predvsem z republiko Srbijo. Sledile so poletne počitnice, da bi se pozno jeseni 2014 pomisleki ponovili.

Takrat sta bila povod razpisana tenderja za naftne raziskave. Milanović se je takoj odzval in opozoril vlado v Podgorici, da je v svojem razpisu določila tudi področja okoli polotoka Prevlaka, ki jih ima Hrvaška za svoje ozemlje. Šef črnogorske diplomacije, Igor Lukšić, pa mu je odgovoril, da začasni sporazum o razmejitvi polotoka Prevlaka obsega samo pas 12 morskih milj, da pa ima njegova država pravico razpisa veliko globlje v odprto morje.

To je bil zgolj povod za ponoven premislek o arbitražah. Ključen argument zagovornikov je bil, da je za Hrvaško škodljiv sam model arbitražnega sporazuma, kot način reševanja odprtih mejnih vprašanj. Ter, da je v sporazumu o arbitraži s Slovenijo, še posebej nevaren del sporazuma o odločanju arbitrov o stiku z odprtim morjem.

Očitno so bili takrat že nakakšni znaki, pa ne želim reči, da jih je kakorkoli sporočil hrvaški član sodišča dr. Vukas, da bo arbitražno sodišče pri razsoji o stiku slovenskega in odprtega morja, upoštevalo tudi načelo pravičnosti in zahteve dobrososedskih odnosov. Pomeni, da bi zares odločali o stiku z odprtim morjem tudi po načelu pravičnosti. Hrvaški pravni eksperti so vlado, ne tako grobo in z grožnjami po razrešitvi kot Vlado dr. Ivice Račana, ponovno opozorili, da ne sme dopustiti možnosti, da bi sodniki razsojali na osnovi svojih odločitev o tem, kaj je pravično. Dodali so tudi, da je edino pravo mesto odločanja zgolj in samo Mednarodno sodišče v Haagu, ki sicer lahko tudi upošteva načelo pravičnosti, a le v primeru, če ga za to pooblastita obe državi v sporu.

Bilo je dovolj za drugačno odločitev.

Hrvaška vlada je dogovor o iskanju načina izstopa iz arbitražnega procesa z Slovenijo najverjetneje sprejela ob koncu leta 2014.

Pa vendar je bil to samo prvi korak. Sporazum s Slovenijo namreč ni bil ključen, ključen in odločujoč je bil sprejeti način reševanja odprtih mejnih vprašanj z arbitražo. In velika verjetnost, da postane tudi model rešitve mejnih vprašanj Hrvaške z vsemi sosedami.

Katere odločitve torej sledijo v naslednjih mesecih?

Da bi jih lahko določili se moramo vrniti nazaj. Najprej v leto 2003. Ena od razprav na takratni beneški konferenci je bila tudi pravica do razglasitve izključne ekonomske cone ali gospodarskega pasu na Jadranskem morju. Namero razglasitve takega pasu je izrazila Hrvaška. Utemeljitev je bila, da je takšna odločitev za sosednjo državo prvorazrednega gospodarskega pomena, da je pravno popolnoma nevprašljiva in da nima zastaralnega roka. Ocena predlagateljev je bila, da lahko Hrvaška po vseh načelih mednarodnega prava razglasi svoj izključni gospodarski pas in da temu sledi tudi vprašanje njegovih meja oziroma razmejitve s sosednjimi državami. Prav na tej točki je bila razglasitev na beneškem sestanku problematizirana, saj bi lahko vnaprej določala tudi nedoločeno ali sporno mejno črto med Hrvaško in Slovenijo. Postavljeno je bilo tudi vprašanje ali so v polzaprtem Jadranskem morju takšne cone sploh smiselne? Pa je to vprašanje nekako izzvenelo mimo. Hrvaški Sabor je določil veljavnost tako razglašene cone samo za države, ki niso članice Evropske unije.

Slovenska diplomacija je na beneški konferenci nasprotovala razglasitvi takšnega ekonomskega pasu. Hrvaška je namreč zavrnila vse že dosežene bilateralne sporazume s Slovenijo, najprej sporazum Drnovšek – Valentić, nato sporazum Drnovšek – Račan in zatem tudi vse kakorkolki dosežene druge dogovore vlad. Zato je bilo smiselno začeti ustvarjati pogoje reševanja mejne problematike tudi s tistim pravnim sredstvom, ki so ga takrat predlagali najvišji predstavniki hrvaške države, arbitražo. Zato je bil z Italijo dosežen sporazum o nasledstvu epikontinentalnega pasu v Jadranu, podpisan z bivšo Jugoslavijo.

V slovenskem parlamentu, so bili v času vlade Janeza Janše, sprejete spremembe pomorskega zakonika. Šele vse to je omogočilo pogajanja o kompromisu med dvema izključujočima predlogoma, slovenskim o nadaljevanju bilateralnih pogajanj in spremenjenim hrvaškim o mednarodnem sodišču v Haagu kot edino možnostjo in načinom rešitve mejnih sporov.

To kar danes pozabljajo in je zato potrebno ponoviti je, da je bilo arbitražno sodišče kot mesto odločanja, kompromisna rešitev na katero sta pristali obe državi.

Hrvaška vlada sedaj išče nov model reševanja mejnih sporov. Najbolj neposredno in pravzaprav opresenetljivo odkrito je o njem govorila Jadranka Kosor. Začeti je potrebno iz točke nič in se odločiti za drugačen model, ki pa je samo eden in ta je, prepustitev sporov mednarodnemu sodišču v Haagu.

Pa vendar je to samo del. Hrvaška je potrebovala enostransko odločitev o izstopu iz arbitražnega sporazuma tudi kot potreben pogoj za razglasitev izključne gospodarske cone v okviru delimitacije morja. Bivši poslanec hrvaškega Sabora, dr. Tonči Tadić temu povsem neposredno doda, da z razglasitvijo takšnega pasu v jadranu ni več mednarodnih voda, da se te začenjajo šele okoli Otranta, samo zato ker Albanija in Črna gora še nista proglasili takšnega pasu. Zato zagovarjajo tezo, da je najprej pottrebno razglasiti gospodarski pas in se šele nato z sosedi začeti dogovarjati o morski meji.
Po Hrvaškem vstopu v Evropsko unijo je vprašanje trenutka razglasitve gospodarskega pasu, kot so pred časom napisali v Hrvaški pravni reviji, samo in izključno politično vprašanje.

In to bo naslednji korak. Korak, ki bo sledil sedanjim odločitvam o arbitraži in njeni ničnosti. Kot bo , verjetno, sledil dogovor z Republiko Črno goro o sprejetju podobne odločitve in rešitvi ostalih odprtih vprašanj pred Mednarodnim sodiščem v Haagu. Ob podpori ameriške administracije in uspešnem lobiranju predvsem v prestolnicah severne Evrope, ki bolj kot arbitražo spoštujejo sodišče, bi to lahko postal tisti model reševanja zapletenih mejnih sporov med Hrvaško in sosedami, ki bi bil boljši.

Zato menim, da bi v naslednjih tednih morala slovenska politika nameniti vso svojo pozornost sestanku tako imenovanega Berlinskega procesa, ki bo konec avgusta na Dunaju. Srečanja se bo seveda udeležila tudi nemška kanclerka Angela Merkel. Ena izmed tem srečanja bo vprašanje meja v regiji.
Tu bo pomembno mesto odločanja. Tudi o arbitraži. Zato bi bilo dobro in potrebno zbrati in prepričljivo predstaviti pomen doseženega kompromisa o arbitraži med takratnim vladama Boruta Pahorja in Jadranke Kosor ter obenem z ustreznimi ukrepi doseči politično podporo tako visokega srečanja modelu arbitraže, torej tudi načelu pravičnosti in spoštovanja zgodovine, kot dobremu načinu rešitve tudi vseh ostalih odprtih mejnih vprašanj v regiji.