Bolj opažena bi bila verjetno bila le policijska privedba predsednika hrvaške vlade. Vloga formalno pod predsednika , dejansko pa lastnika glavnega nogometnega kluba sosednje države je bila, vsaj včasih, po moči primerljiva moči prvemu izmed ministrov. In prav tu je začetek težav, ki jih sedanji nogometni šef ni mogel razumeti.
Ob novici o hišnih preiskavah pri njem in njegovem bratu, Zoranu, ni bil presenečen. Nasprotno, že nekaj časa jih je celo napovedoval. Najverjetneje je tudi opazil zanimivo vest, da je hrvaški finančni minister prijavil policiji da je z njim poskušal in to v vladnem kabinetu fizično obračunati predsednik ene najuglednejših hrvaških bank. Prav tako je verjetno tudi slišal informacije, da naj bi finančni minister predlagal vladi oblikovanje nove, prav posebne in v pooblastilih priviligirane, finančne preiskovalne službe, ki bi bila odgovorna zgolj in samo ožjemu vladnemu kabinetu. Mamić je pripovedoval, da pričakuje ne samo preiskave,temveč tudi aretacije, kljub temu, da razlogov takšnega posega v svobodo ni mogel razumeti. Zdravko Mamić, je bil v pogovorih, ob začetku preiskave, prepričan, da je zgolj domoljub in eden od najsposobnejših Hrvatov ter ugleden evropski nogometni funkcionar.
Tisto nedeljo popoldne, potem ko ga je policija prevzela na madžarsko hrvaški meji, mu je sodnica odredila 30 dnevni preiskovalni zapor brez pravice do plačila jamstva. Pred dnevi so mu ob plačilu varščine odpravili pripor. Pravosodni minister je ob tej odločitvi takoj protestiral in najavil spremembo zakonodaje, ki omogoča plačilo varščine.
Vsi nadaljni postopki ostajajo v rokah preiskovalnih in pravosodnih institucij in me kot taki ne zanimajo. Ključno in zanimivo ostaja le vprašanje, kje je bila tista točka, ki jo brata Zoran, glavni trener nogometnega kluba Dinamo in njegov vplivnejši brat, Zdravko Mamić, nista razumela? Oziroma drugače, kaj je vzrok tega različnega razumevanja hrvaških oblasti, da sta grobo oškodovala državni proračun in na ne prav pravilen način zaslužila veliko in še več preveč ter njunega, da zgolj in samo ustvarjata najpomembenjši nogometni klub?
Vrniti se moramo kar nekaj let nazaj. Brez te vrnitve in z njo povezanega razumevanja, ostajajo Mamićevi pogovori v enem izmed hotelov v Moravskih toplicah, zgolj opravičevanje. Pa temu ni tako. Mamić enostavno ni razumel, kdaj je prišlo do sprememb.
Usoden je bil en sam nogometni zadetek, ki je moral biti razveljavljen. Bilo je ob koncu prvenstva, sezone na prelomu v leto 1999. Igrali sta moštvi Rijeke in Osjeka. Prav ob koncu tekme, ob neodločenem izidu, je Admir Hasančić, zadel, zmagoviti gol za Rijeko. Nič prav presenetljivega v nogometu, toda o tem zadetku je bil popolnoma isti hip obveščen- skoraj- celoten obveščevalen in policijski aparat države kot njihov vrhovni šef, predsednik države dr. Franjo Tudjman. Gol je seveda moral biti razveljavljen. Rijeka ni smela zmagati, saj bi ob tem, drugi klub, zagrebška Croatia, izgubil naslov državnega prvaka. To pa je bil ključni in brezpriziven državni interes.
To je bil enostavno ukaz takratnega predsednika države, ki so ga izpeljale takratne tajne službe ministrstva za notranje zadeve.
Pokojni predsednik dr. Franjo Tudjman je razumel šport kot ključen element svoje nacionalne politike. In nogomet, kot edino res resno in vplivno športno disciplino. Zato je takoj po osamosvojitvi dvema kluboma odvzel ime in Dinamo preimenoval, najprej v HAŠK – Građanski in nato dovolil novo spremembo imena v Croatia. To je bila predsednikova obsesija.
Spomnim se dveh dogodkov. Najprej Tuđmanovega predvolilnega govora na zagrebškem osrednjem trgu bana Jelačića, ko je dopovedoval, da so vsi nasprotniki novega klubskega imena samo nevarni provokatorji, jugonostalgiki in srbofili, ter jih pozival naj razmislijo in se spokorijo. Saj, kot je razburjeno dodal, imamo za klub novo » sveto hrvaško ime in nikoli več ne bomo dopustili nikkaršnih neumnosti kot so Dinamo.« Iz istega časa imam tudi zabeležko o predsednikovem sprehodu po mestu, ko je obkrožen s svito in vsem propagandnim aparatom, spraševal enega izmed otrok za kateri klub navija. Odgovor je bil popolnoma presenetljiv in predvsem za spremstvo, ki je dogodek organiziralo, povsem nepričakovan. Za Dinamo. Še danes slišim tisti prisiljen svitin smeh in predsednikovo zadrego. Otroka je vzel v naročje in ga takoj podučil, da je ime Dinamo ime klubov komunizma, da ga nosi klub iz srbskega Pančeva in albanske Tirane. Da je torej otrokov predmet navijanja resda pravilen in državotvoren, vendar le z drugim imenom, Croatia.
Razlog seveda ni bil povezan samo z razliko v imenih.
Šlo je za veliko več.
V spominih bivšega podpredsednika hrvaške vlade, dr. Zdravka Tomca, sem našel eno izmed razlag. Tomac zatrjuje, da je bil pokojni predsednik prepričan, da bo z ukinitvijo imena Dinamo izbrisana tudi preteklost vključno z dejstvom, da je bil v bivši Jugoslaviji prav ta nogometni klub nasprotnik beograjskima Crveni zvezdi in predvsem Partizanu, katerega predsednik je bil tudi, takrat polkovnik takratne ljudske armade, Tuđman.
Pa tudi to ni zadostna razlaga. Razlog te vztrajnosti pri spremembi imena nogometnega kluba, kljub praznim tribunam in protestom je bil drugje.
Tudjman je bil prepričan, da je bilav bivši avnojevski Jugoslaviji, Hrvaška ozemeljsko prikrajšana. Obsegati bi morala vsa tista ozemlja,- pač v skladu z filozofijo države iz 19 . stoletja, da se moč države ne meri po moči delujočih institucij, temveč po velikosti ozemlja,- kjer živijo Hrvati. Mislil je predvsem na Bosno in Hercegovino. V skladu s to tezo je bil tudi prepričan, da potrebuje Hrvaška resnega političnega partnerja. In takšen partner je bila lahko samo Miloševićeva Srbija. Zato je bil Tudjman prepričan, da bi morali Hrvatje doseči z Srbi zgodovinski kompromis, pravzaprav zgodovinski dogovor o razmejitvi. Zato je tudi pristal na tajne dogovore z Slobodanom Miloševićem najprej v Karađorđevu in nato v Tikvešu, saj jih je razumel kot pot do tega velikega, zgodovinsko odmevnega kompromisa. Vendar samo na meddržavni ravni. Doma takšnega dogovora s Srbi ni želel, saj je razumel Hrvaško kot nacionalno državo hrvaškega naroda.
V tem delu je lahko Tomčeva razlaga, da je hotel, z novim klubskim imenom Croatia, izbrisati tudi spomin na rivalstvo med beograjskim Partizanom in zagrebškim Dinamom, zadostna.
Vendar nam ne daje zadostnega odgovora na vprašanje, kje je bila ključna točka spregleda, sedaj pridržanega lastnika, ponovno Dinama, Zdravka Mamića.
Vrnimo se ponovno, najprej v leto 1991 in na že omenjeno tekmo nogometašev Reke in Osijeka, osem let kasneje.
Tudjman je imel rad nogomet. Bil je prepričan, da bo prvi hrvaški poglavar, ki bo oblikoval nogometni klub, kot je dodal »svetega imena Croatia«, ki se bo lahko enakovredno boril z najmočnejšimi evropskimi klubi. Croatio je razumel kot ključni sestavni del strategije hrvaške politične in vojaške osamosvojitve. Kot najmočnejše orodje državne promocije. Najverjetnje je bil prepričan, da bo to najkrajša pot do druženja z najvplivnejšimi evropskimi politiki in najbogatejšimi lastniki velikih klubov, s katerimi se bo srečeval v svečanih ložah na velikih nogometnih tekmah. Nogometni klub Croatia je razumel kot najboljšo pot za tuje razumevanje hrvaške osamosvojitve in mednarodno priznanje države.
Za tako postavljen cilj pa so bila seveda dovoljena vsa sredstva. Ali kot je nekaj let kasneje napisal Tudjmanov predsedniški svetovalec, dr. Slaven Letica, postale so dovoljene vse pravne , športne, poslovne in politične prevare.
Croatia je morala postati velik evropski klub. In prav tu se začno sedanje Mamićeve težave. Kljub temu, da ga takrat še niso pustili blizu. Niti ne v slavno častno ložo, kjer so sedeli , kot je napisal izvrsten, ne samo športni, komentator Tomislav Židak, edini, ki so navijali za klub.
Oblikovanje velikega kluba Croatia je povzročilo tudi radikalno spremembo igralskih cenikov in posledično potreb po novem denarju in novih sponzorjih. V zgodnjih devetdesetih letih je bila v Zagrebu prvič izplačana letna nogometna pogodba, večja kot milion nemških mark. Temu so morali slediti tudi vsi ostali nogometni klubi. Zato so morale tudi razne lokalne banke in lokalna javna podjetja posledično povečati svoja vplačila ne glede na realno stanje svojih blagajn.
V začetku leta 1999 je bilo v zagrebški mestni skupščini tudi prvič postavljeno skoraj prepovedano vprašanje. Poslanko liberalne stranke je zanimalo ali plačujejo igralci zagrebškega kluba davke in prispevke državi. Takratni Tuđmanov nogometni zaupnik in predsednik Croatie je odgovoril pritrdilno. A zamolčal, da misli samo na mesečne prispevke, ne pa na velike vsote od prodaje igralcev, raznih transferjev in podaljševanja pogodb. Več si ni upal takrat vprašati nihče.
Tudjman kot tudi nogometni poglavar je poznal samo en resen model financiranja klubov, torej preko državnih bank in velikih javnih podjetij. Razni davki in podobno so bili razumljenio zgolj kot balast ali celo orožje s katerim bi jugonostalgiki ali srbofili ogrozili veliki cilj. Evropsko Croatio.
Zato je pokojni hrvaški predsednik tudi poleti 1999 razumel, da mora Croatia biti državni nogometni prvak. To je bil ključen državni cilj. Obenem je bil klub Rijeka, iz okolja, ki so ga politično obvladovali komunisti in katere predsednik je bil umaknjeni bivši predsednik vlade in predstojnik predsednikovega Urada, Hrvoje Šarinić. Rijeka zato ni smela zmagati proti Osijeku. Naloga takšnega rezultata je bila, prav zaradi državotvornosti cilja, naložena policiji in obveščevalcem. Kontrolirani so bili vsi, ki bi lahko vplivali na rezultat, sodniki, igralci, funkcionarji. Vse informacije so se stekale neposredno v predsednikov Urad. Ko zadnji gol ni bil priznan, je Tudjman samo dodal, »še je Bog in še je pravica«.
Ko je Zdravko Mamić, po letu 2000, prevzel Croatio, oziroma po Tudjmanovi smrti zopet Dinamo, je spregledal ključno stvar. Da tisto kar je bilo dovoljeno državnemu poglavarju ne more biti dovoljeno tudi njemu. Da je davke in vse kar zahteva država enostavno potrebno plačati. Da tu ni več nikakršne ideologije in velikih svetih ciljev. Je samo suho računovodsko dokazilo o plačilu. Tu je bil ključen Mamićev spregled.
Borut Šuklje 