Kolinda Grabar Kitarović, nova predsednica republike Hrvaške, je včeraj svečano prisegla. Ob posebnem protokolu, ki ni povsem običajen.
Predsedniki evropskih držav večinoma ne prisegajo ob nedeljah in na glavnih mestnih trgih. Predsednica se je odločila drugače.
Toliko let nazaj, tik po osamosvojitvi, sem bil po nekem, najbrž samo takrat razumljivem naključju, gost predsednika dr. Franje Tudjmana. Pa nas ni, v delegaciji takrat najmočnejše skupine evropskega parlamenta, socialistov, sprejel on, temveč takratni glavni tajnik zmagujoče in volilno povsem prevladujoče stranke, HDZ, Stipe Mesić. Bili smo v eni izmed palač, najverjetneje tisti, ki je bila sedaj prva izbira nove predsednice Grabar Kitarovićeve, za premestitev predsedniškega urada iz Pantovčaka. Vsebina pogovora je bila za današnji čas manj zanimiva, govorili in predlagali smo evropsko predpristopno sodelovanje z višegrajsko skupino, državami Srednje evrope. Avtorja predloga sta bila dva, najprej pokojni Rudi Šeligo in nato programsko natančni profesor Braco Rotar. No, pogovor je bil nekako obsojen na neuspeh, kljub Mesićevemu, bil je tudi premier prve vlade, posluhu, ki je v svoje prostore klical posamezne ministre, da bi jim pojasnjevali predlog. In tu moram dodati ono zanimivejše, kar pa nekako ne paše v današnje norme. Mesić je bil kadilec, kadil je cigarete ovite v zlat ovoj, Filter 160, pa tudi ostali v teh prostorih smo med pogovori kadili. Dokler ni prišlo sporočilo, da prihaja predsednik Tudjman. Takrat, ob tistem hitrem prezračevanju prostorov, sem razumel odnos do predsednika. Bil je nedvoumna in popolna državna avtoriteta. Zato tudi tak, dostikrat drugim manj razumljiv, ceremonial ustoličenja predsednika in zato tudi pravica, da je dr. Tudjman ob prvi inauguraciji 1992 leta enostavno spremenil tekst, ki bi ga ob zaprisegi moral ponoviti za takratnim predsednikom Ustavnega sodišča, Jadrankom Crnićem. Šlo je za dve vsebinsko pomenski spremembi. Namesto, da bo vladal v korist vseh hrvaških državljanov, je ponovil v korist hrvaškega naroda in državljanov, ter na koncu dodal, z Božjo pomočjo.
Nova predsednica je obnovila protokol ustoličenja s topovi in predsedniško lento. In to odločitev velja razumeti. Tudi, kot je dejala, v spomin na prvega hrvaškega poglavarja.
Prav zaradi tega spomina in njegovih današnjih političnih sporočil je veljalo natančno poslušati njen včerajšnji predsedniški nagovor. Stari zagrebški trg je bil prepolen. Ljudi, ki jih poznam, s katerimi sem sodeloval ali sodelujem in onih, ki jih spoštujem. Pa tudi onih, ki jih ne poznam in tistih za katere menim, da bi zaradi spomina na različna balkanska trplenja morali biti pored.
Govor predsednice je imel vsaj dva politično zanimiva poudarka. Prvega, da želi gledati v prihodnost in biti izvoljen suveren vseh državljanov Hrvaške in drugega, da namerava oblikovati politiko uključitve vseh držav jugo vzhodne Evrope, torej sosed, v evropske integracije. Da, ni več omenjala termina regija,
je pa posebej govorila o odnosih s sosednjo Bosno in Hercegovino ter Srbijo.
Odnosih, ki so v zgodovini, povzročali krvave vojne. Zato je bil prav ta del najbolj poslušan. Grabar Kitarovićeva je govorila o sodelovanju in skupnem bivanju.
Njena sporočila bi bila vsebinsko seveda ista, a povsem drugačna brez udeležbe predstavnika države, ki je najprej odpovedala svojo udeležbo in jo nato pred nekaj dnevi potrdila. Brez prisotnosti predsednika srbske vlade, Aleksandra Vučića, bi imela vsa zagotovila nove hrvaške predsednice drugačen odziv. Povsem drugo je govoriti o pomenu dobrih odnosov s sosedi ob odsotnosti prav teh. In tudi, to velja dodati, vsi poizkusi nemške kanclerke Angele Merkel, najprej z lanskim dubrovniškim srečanjem in kasneje z berlinsko iniciativo, srečanj in načrtov šefov vlad države regije, Balkana, bi izgubili dober del svojega zagona.
Vučić je prišel v Zagreb. To je bila dobra odločitev. Ko so me spraševali, zakaj pričakujem prav takšno njegovo odločitev, sem ponovil izkušnjo najinega srečanja, pravzaprav sodelovanja, na enem izmed pogovorov o razmerah v tem delu Evrope, ki ga je organizirala v Berlinu nemška vlada. Takrat je Vučić prvič govoril o tem, da je sosednja država Hrvaška, nova članica Evropske unije, pa vendar še vedno tudi in predvsem njihova soseda. In da morajo zato imeti čim boljše odnose. Ter da je pogoj temu, tudi določitev vsega, kar je predmet sporov in razlik, saj je to pričakovati od racionalne državne politike. Prav ob tem delu o racionalni politiki, so vsi sodelujoči posebej prisluhnili.
Tik pred včerajšnjim odhodom, kot bi rekel predsednik hrvaške vlade Zoran Milanović, na pot 400 km v eno smer, je Vučić v pogovoru za zagrebški Jutarnji list, ponovil in dodal, da se ne želi vračati nazaj, ne za dvajset ne za šestdeset ali sedemdest let, temveč, da ga zanima sodelovnje s Hrvaško v naprej, v naslednjih štirih, desetih ali dvajsetih letih. Pa tudi, da bi bilo težko razumeti, da se lahklo z albanskim premierom, Edijem Ramo, pogovarjata o novih odnosih in skupnih vlaganjih, z evropskim denarjem, v novo avtocesto in nove železniške proge med Beogradom in Tiranom, ob istočasni ohladitvi odnosov z Zagrebom.
Podobno tezo je v svojem včerajšnjem govoru ponovila hrvaška predsednica. Govorila je o bodočnosti te Evrope in izjemnem pomenu dobro sosedskih odnosov, konstitutivnosti Hrvatov v Bosni in Hercegovini, ter pomenu dobrih odnosov s Srbijo.
Regijska iniciativa Angele Merkel je dobila svojo potrditev.
Tu ne gre spregledati vsaj še nekoga. Mislim na bivšega podpredsednika hrvaške vlade in zunanjega ministra dr. Mate Granića. V času volitev je sodeloval z novo predsednico in v letih pred tem bil tesen sodelavec dr. Tudjmana. Ne gre trditi, toda najverjetneje je prav iz tistega časa, Grabar Kitarovićevi, prenesel ključno Tudjmanovo doktrino o regiji. Prvi hrvaški predsednik je bil namreč prepričan, da je predpogoj za mir, kot je največkrat dejal, na teh prostorih, rešitev hrvaško srbskih odnosov. Granić pravi, da je bila to njegova obsesija, ki ga je spremljala do konca življenja in to ilustrira z Tudjmanovo tezo, da je vseeno kdo vlada Srbiji ali kralj Aleksander ali Slobodan Milošević, da je ključno samo rešiti hrvaško srbske odnose.
Granić je bil tudi na zadnjem pogovoru takratnih predsednikov, Tudjmana in Miloševića, prvi teden avgusta 1996 v Atenah. Gostitelj je bil grški predsednik vlade Kostas Simitis. Prav temu sestanku je konec istega meseca sledil podpis Sporazuma o normalizaciji odnosov med Hrvaško in Zvezno republiko Jugoslavijo. S tem podpisom je bila končana vojna. No pravzaprav bi se tudi lahko začela nova. Prav zaradi tega sem pozorno spremljal Granićev sedanji odnos z Kolindo Grabar Kitarović.
Namreč. Sporazum o normalizaciji odnosov med Hrvaško in ZRJ je bil svečano podpisan, 23.avgusta 1996. Sporazum je predvideval predvsem proces mirne reintegracije Podonavja v meje republike Hrvaške. Pa vendar so prav takrat, mimo podpisanega, prepričevali Tudjmana naj z hitro vojaško akcijo osvobodi Vukovar in okolico. Prepričevali so ga, da gre samo za dan ali dva hitre vojaške ekspedicije in za velik uspeh in zmagoslavno dvigovanje hrvaške zastave v izmučenem Vukovarju. Tudjman je celo določil generala Ivana Kapulara kot svečanega zastavonošo. Takrat je bil general Jacques Paul Klein, mednarodni civilni uporavitelj Podonavja, vedno se mi je zdelo, da nosi malce premajhna očala za svojo krupulentno in dobročudno pojavo. Pa vendar sta prav skupaj z Graničem, v tistem času ne nakljonjenemu takšnim prepričevanjem, uspela prepričati Tudjmana, da bi takšna vojaška akcija ponovno destabilizirala in praktično onemogočila kakršno koli mednarodno pojavljanje Hrvaške.
Granić ima zgodovinskli spomin in je bilo prav zato pomebno njegovo mnenje, kaj bi pomenila odsotnost predsednika ali premiera Srbije na včerajšnji inavguraciji.
Pa je bilo ponovno narejeno samo to, da sta po predsedniški proslavi, oba in nova hrvaška predsednica in predsednik srbske vlade, ponovno določila spisek odprtih vprašanj med državama, predvsem tako človeško občutljivo vprašanje izginulih in pogrešanih oseb, pa vprašanje pravice vrnitve in povezano vprašanje do vrnitve odvzetega premoženja in seveda povsem nerešena vprašanja meja.
Sedaj so to lahko vprašanja, kot pravita oba, racionalne politike.
Ob Vučićevi včerajšnji odsotnosti bi bila to ponovno in predvsem vprašanja predsodkov in omalovaževanja drugih.
Borut Šuklje 