Večerja v restavraciji Bevanda

Z dr. Janezom Drnovškom sva po njegovem obisku v Beogradu večerjala  v restavraciji Bevanda. Lastnik je pred krvavimi jugoslovanskimi vojnami delal v takrat izjemno znami restavraciji z istim imenom v Opatiji in s posledicami vojne odšel v Beograd. In znal je z ribo. Tako naj bi bilo tudi ta junijski večer leta 2002.  Med večerjo sva se pogovarjala kot običajno, dnevne stvari o tem in onem. Nekje med mojo ribo in njegovim prebrancem je vprašal, ali se spomnim opatijske restavracije istega imena in pogajanj o morski in kopenski meji s takratnim hrvaškim predsednikom vlade dr. Nikico Valentićem. Potem je samo še dodal, da tudi z podpisanim sporazumom z novim hrvaškim premierom, dr. Ivico Račanom, ne kaže dobro. 

Konec avgusta istega leta sem bil pri Drnovšku, v njegovi murgelski hiši, v Ljubljani. S skrbjo je komentiral nove zaplete in provokacije v Piranskem zalivu. Pokazal mi je pismo, ki mu ga je poslal Ivica Račan. Govorila sva predvsem o tistem delu pisma, kjer hrvaški premier, da za njun, Drnovšek – Račanov sporazum, podpisan in ratificiran, na Hrvaškem ni nikakršne politične volje, da torej kot tak ne more biti podlaga nadaljnih meddržavnih pogovorov. V drugem delu pisma, pa predlaga novo možno rešitev. Citiram, V republiki Hrvaški obstaja močan političen konsenz o mednarodni arbitraži, kot orodju rešitve odprtih mejnih in ostalih vprašanj med državama.

Danes, po vseh včerajšnjih razpravah v hrvaškem Saboru in vladni odločitvi o umiku iz postopkov in presoje arbitražnega sodišča, postane to Račanovo pismo zopet pomembno. Predsednik hrvaške vlade je zgodaj jeseni 2002 prvič in prvi predlagal arbitražo.

Drnovšek je bil proti. Ocenil je, da velja nadaljevati z že podpisanim sporazumom in iskati možne, manjše spremembe.

Seveda je poznal celo vrsto obtožb, ki so jih hrvaški politiki in pravniki zgrnili na Račana. Kljub vsemu, tudi ob grobosti obračunavanj, je bil Drnovšek prepričan, da je mogoče ohraniti sporazum. To bi bil tudi političen dokaz, da lahko državi sami najdeta potrebne rešitve. V času pogovorov o članstvu v Evropski uniji, pomemben za obe državi. Poziv bivšega dolgoletnega zunanjega ministra, dr. Mate Granića, naj hrvaška vlada, kot je dejal, odločno in takoj, odpove parafiran sporazum s Slovenijo ter  ji ponudi obligatorno mednarodno arbitražo, se mu je zdel zanemarljiv. Več sva govorila o pismu, ki ga je maja 2001 poslal hrvaškemu predsedniku, še en bivši zunanji minister, profesor Davorin Rudolf. Predvsem tisti del teksta, kjer politično vplivni profesor poudarja, da bi bila lahko takšna rešitev morske meje s Slovenijo presedan za morsko mejo z Jugoslavijo oziroma Črno goro. Tu velja citirati Rudolfovo pismo. V Črni gori je že izraženo prepričanje, da bi bila možna mejna črta v Boki kotorski, ravna črta od rta Konfin do rta Oštro, kar pomeni, da bi Hrvaški ostal samo ozek pas morja, neposredno ob obali Prevlake, kar je povsem podobno slovenskim zahtevam v Piranu. Konec citata. Rudolf nato pozove Račana naj takoj odstopi od podpisanega in ratificiranega sporazuma s Slovenijo in predlaga, med drugim tudi, arbitražno rešitev mejnega spora.

Sam sem to pismo, tudi ob informacijah o zelo neprijetnem in izključujočem sestanku hrvaških profesorjev mednarodnega prava z Račanom, imel za ključno.

Tudi zaradi istočasno izrečenih primerjav, da naj bi hrvaški, prav tako so ga imenovali, presedan v sporazumu z Slovenijo, odprl tudi pot podobnim predlogom v primeru meddržavnega sporazuma z Bosno in Hercegovino.

Spomnim se nasmeškov obeh predsednikov, dr. Franje Tuđmana in Alije Izetbegovića, ko sta, ob prvem sestanku  Pakta za stabilnost v Jugovzhodni Evropi, sporočila, da sta podpisala sporazum o meji. Kasneje tudi Tuđmanov podpis ni bil prav pomemben. Ko je hrvaška vlada želela poslati, ponavljam podpisan, sporazum v ratifikacijo, se je pojavil nov ključen argument, da bi se  s takšnim postopkom, Hrvaška odrekla dela svoje teritorialne suverenosti. Tudi tu so se kasneje pojavili predlogi o neke vrste arbitraži, ki naj nadomesti podpisano, pa tudi počasi utihnili, vsaj po oceni ravnatelja Jadranskega instituta Hrvaške akademije znanosti in umetnosti, Vladimirja Đure Degena, da bi tudi v arbitraži bili podpisani sporazumi enostavno pravno veljavni.

Drnovšek je verjel, da lahko Slovenija in Hrvaška, po pogajanjih, ki so takrat trajala že več kot deset let, najdeta rešitev odprtih mejnih vprašanj.

Zato je kasneje pogovore nadaljeval s predsednikom Stipe Mesićem. Pravzaprav je tudi o tem govoril z njim vsaj že leta 2000. Z dr. Dimitrijem Ruplom sva ga spremljala na kosilu, ki ga je na Pantovčaku, dal Mesić. Nekaj let kasneje, 9. aprila 2005, je bila sodba hrvaškega predsednika države dokončna. Sporazum Drnovšek Račan, za Hrvaško ni sprejemljiv, zato tudi vztrajanje pri njem nima nikakršnega smisla, ne glede na to, kdo bo imel oblast na Hrvaškem.

Drnovšek je kljub temu vztrajal. Sporazuma, ki je bil podpisan, in za katerim podpisom stojita instituciji dveh držav, ni mogoče enostavno izbrisati. Takrat je tudi poudaril, da je bila s sporazumom Drnovšek –  Račan, dosežena možnost, ki rešuje tako vprašanje meje na kopnem kot vprašanje meje na morju. In da bo to prav v slučaju arbitraže najvažnejši argument Slovenije. Razumel je, da so bila prav s tem sporazumom pogajanja o meji zaključena, da sta ga potrdili tudi vladi obeh držav in da ga je tako kot že dosežen, tudi takrat po nekaj letnih pogajanjih, dogovor s premierom Valentićem, ustavila Hrvaška. Verjel je, da lahko z Mesićem, kljub vsemu najdeta tisti pogajalski prostor, ki bi omogočile ob, kot je dejal, novih, minimalnih spremembah, glede na sprejet in podpisan sporazum, omogočila njegovo dokončno potrditev.

Po pogajanjih Janeza Janše in Ive Sanaderja, je sledil nov preobrat.

Sporazum premiera Boruta Pahorja in predsednice vlade Jadranke Kosor. Dogovor je bil pozdravljen in predstavljen kot uspešna možnost reševanja odprtih mejnih vprašanj med državami, tudi v regiji. Septembra 2009 je sporazum pozdravil tudi akademik Rudolf, takrat svetovalec Kosorjeve, s pripombo, da če bi danes kdo želel obnavljati sporazum Drnovšek Račan, bi to pomenilo zgolj, da dela političen samomor. In skoraj kot mimogrede tudi dodal, da se morajo prav zato mejni spori Hrvaške z sosednjimi državami reševati pred mednarodnim sodiščem.

Samo leto kasneje, marca 2010, postaneta obe pripombi ključni. Hrvaška akademija znanosti in umetnosti je organizirala razpravo z naslovom Izzivi in perspektive v pomorskem pravu in pravu morja- interesi republike Hrvaške. Prav tu je bila prvič dana ocena, da bo pričakovana arbitraža zgolj sledila vsebini sporazuma Drnovšek Račan. Prav tako pravnik, Davor Vidas je dodal, da gre za politično improvizacijo in ne kompromisno rešitev.

Toda bilo je pred petimi leti. In do odločitve arbitražnega sodišča je bilo še daleč. S približevanjem arbitražne odločitve so se radikalizirale tudi ocene vplivnih hrvaških mednarodnih pravnikov. Najprej o tem, da je sporazum o arbitraži napisan po slovesnkih željah, potem, leta 2012, da je s tem priznana pravica arbitražnim sodnikom, da citiram: nas prisilijo k odrekanju nesporno hrvaškega morja in podmorja   ter da bo takšen način reševanja imel posledice tudi pri načinu reševanja odprtih mejnih vprašanj Hrvaške z drugimi državami.

Včerajšnja razprava v hrvaškem Saboru je to samo še politično potrdila. Vendar z bistveno razliko do vseh prejšnjih odpovedi pogajanj z Slovenijo. Razlika je v tem, da so v sporazumu o arbitraži, ki sta ga dosegla Borut Pahor in Jadranka Kosor, sodelovali ključni evropski in ameriški akterji. Pa tudi v tem, da je dogovor in celotna dokumentacija in vsi argumenti  desetletne zgodovine pogajanj med državama, postali last mednarodnega arbitražnega sodišča.

Natačno o tem, mi je kot možnosti, ko se ne bo več dalo enostavno reči, da prekinjamo pogajanja, kot je bila ponavljajoča se praksa hrvaške politike, pripovedoval Drnovšek, onega večera v restavraciji Bevanda.