Potrebno je bilo razumeti, da se oži prostor oziroma še bolje, da se širi novemu populizmu. Novi lahkosti reševanja. Nič ni bilo naključno, ne streljanje v bosanskem Zvorniku, ne makedonski nemiri, ne izjave o novi veliki albanski državi in ne časovni odlog evropskih pristopnih pogajanj z Srbijo.
Zato je bila ena od tistih drobnih izjav, ki največkrat ostanejo prezrte, ker so tako nevsakdanje direktne in politično neposredne, še toliko bolj vidna.
Pred nekaj dnevi je srbski prvi minister, Aleksander Vučić, ob robu neke druge razprave, tako mimogrede dodal, da so utrujeni od potrpežljivosti z Evropsko unijo, saj da je Srbija vložila in dosegla veliko, izpeljala težke ekonomske reforme, odprla politično zahteven dialog s Prištino, ostala pa brez ustreznega odgovora.
Kmalu po demokratičnih spremembah in prevzemu oblasti, me je kot novoimenovanega in prvega slovenskega veleposlanika, sprejel takratni predsednik srbske vlade, dr. Zoran Đinđić. Sestanek je bil brez nepotrebnega protokola v njegovih delovnih prostorih. Tako sva tudi preskočila večino diplomatsko obveznih sporočil, razen pozdravov, za katere je želel naj jih prenesem Janezu Drnovšku in takratnemu ministru Pavlu Gantarju. Nato je predsednik govoril o neke vrste bojazni, danes bi rekel podobnemu strahu od utrujenosti, o katerem sedaj govori Vučić.
Vsi veliki politični spori, je rekel Đinđić, se lomijo ob vprašanju, kje je mesto Srbije, na Vzhodu ali na Zahodu. Tega smo se zavedeli tudi leta 1998, ko je ponovno divljala kosovska kriza in je postalo jasno, da Slobodan Milošević napoveduje vojno celemu svetu. Takrat smo vedeli, je nadaljeval, da imamo možnost, resda zelo rizično, a vseeno možnost, investicije v prihodnost in nedvoumnega obrata k zahodu. Vedel sem, da »lahko premagamo takratnega gospodarja države, samo kot njegova proevropska alternativa, saj bomo samo tako prepoznani kot resna politična konkurenca.«
Pripovedoval mi je o takrat novi politični doktrini, pomembni ne samo za Srbijo, temveč kar kot pravilo veljavni za celoten Balkan, tem, da lahko demokrati, ki so po krvavih vojnah v 90.letih prevzeli oblast, izpeljejo potrebne družbene reforme. Vendar da je projekt izvedljiv samo ob istočasni promociji evropske politike. Zato je bila v tistih letih tako pomembna odprta možnost članstva držav regije v Evropski uniji. Brez tega instrumenta bi bile reforme bistveno teže izvedljive, saj je bil nabor prepričevanja v ohranjanje starega, bistveno večji in vabljivejši. Predvsem ob nikoli povsem pozabljenih tezah ali o nacionalni superiornosti ali o nacionalni ogroženosti.
Tako Đinđić, kot kasneje državni predsednik Boris Tadić, s katerim sem rad govoril prav o teh vprašanjih, sta vedela, da je možno ta vmesni prostor med Dunajem in Ljubljano /sedaj tudi Zagrebom/ in Atenami, evropsko obiti preko Bolgarije in Romunije, vendar bo takrat, kot bi rekel pokojni Đinđić, ostala stečajna masa nerešene balkanske krize, ki se bo imenovala Bosna, Srbija, Črna gora, Albanija in Makedonija. Kot bi želeli to aktualizirati, je bilo pred dnevi poslano podobno sporočilo hrvaški vladi, resda preko visoko nakladnega časnika Bild, da je v resnih težavah. A vrnimo se nazaj k Đinđiću in Tadiću.
Da bi se izognila, takrat še niso rekli, evropski širitveni utrujenosti, sta bili oblikovani dve programski tezi. Prva, da morajo balkanske države svoje institucije, gospodarstvo, finance in pravosodje prilagoditi evropskim standardom ter onemogočiti rast ilegalne ekonomije, organiziranega kriminala in tihotapstva. Ter druga, da morajo balkanske države vzpostaviti sodelovanje v regiji in pokazati, ne samo da znajo rešiti svoje dnevne probleme temveč tudi vzpostaviti regionalno infrastrukturo in sodelovati.
To je bil optimističen načrt, ki pa je zahteval sproten evropski odgovor, pravzaprav več sodelovanja in željo po zaokrožitvi evropskega prostora in določitvi meja evropske unije. Prav v tem je poanta citirane izjave o utrujenosti od potrpežljivosti z EU, aktualnega srbskega predsednika vlade. Pokojni Đinđić je, pred dobrimi desetimi leti pričakoval, da bo Evropska unija ponovno določila širitveno strategijo, in s tem pokazala, v katerih državah bo vlagala v infrastrukturo, šolanje, pravne reforme in notranjo varnost.
Saj je bil enostavno, kot tudi Tadić, prepričan, da so investicije v stabilnost regije edina racionalna možnost, saj je druga samo nova kriza.
Včeraj, toliko let kasneje, je podobno oceno, o nujnosti iskanja novih balkanskih rešitev ter nevarnosti nove zaostritve odnosov, ponovil luksemburški zunanji minister, Jean Asselborn.
Ena od teh novih balkanskih rešitev je tudi tesnejše medsebojno sodelovanje držav regij, še posebej po zadnjih tragičnih dogodkih.
Zato je današnji državniški obisk predsednika srbske vlade v Albaniji še toliko bolj pomemben. Ne samo zato, ker je prvi v zadnjih dvajsetih letih, niti ne, da je časovno tako blizu nedavnim spopadom v Makedoniji, temveč predvsem zaradi sporočila, da državi morata in želita sodelovati. Večinoma samo po sebi umevno dejstvo, ki pa sta ga v regiji promovirali šele dve iniciativi, najprej tista od Boruta Pahorja, imenovana proces Brdo in nato še bolj določno predlog novega investicijskega cikla v regiji, ki ima podpis najvplivnejše ženske sveta, Angele Merkel.
Tako albanski gost kot njegov gostitelj, Aleksander Vučić in Edi Rama, sta srečanje, popolnoma prilagodila temu političnemu obsegu. Ob občem političnem delu, ki poudarja pomem uspešnega medsebojnega sodelovanja dveh držav ter pomen stabilnosti regije in njene vključitve v EU, tudi odgovorila Merklovi.
Tako sta v palači Brigada, objektu na robu albanskega glavnega mesta, med točke pogovora, vključila tudi sodelovanje pri treh velikih infrastrukturnih projektih. Avtocestnemu kraku, ki bo povezal Niš, Prištino in Tirano, z povezavo na luki Drač in Porte Romano, zatem avtocestnem koridorju 11, med Beogradom in Črno goro s priključkom na Jadransko jonsko avtocesto, ter tretji, modernizacija in obnovitev železniške proge Beograd Bar, ponovno z novo povezavo na luki Drač in Porte Romano.
Vsi trije projekti so del strategije transevropske prometne mreže in bodo skoraj zanesljivo financirani z evropskimi sredstvi.
Današnji obisk je samo dober dokaz, da je mogoče, tudi ob takšnih razlikah najti soglasja in skupne interese. In še boljši primer, da je utrujenost – pa naj se imenuje evropska širitvena utrujenost ali utrujenost od potrpežljivosti z evropsko unijo- mogoče tudi premagati.
Luksemburški zunanji minister je v citirani izjavi še dodal, da ima Srbija pravico odpreti eno ali več pogajalskih poglavij, še v drugi polovici letošnjega leta.
Borut Šuklje 