Bila je še ena izmed tistih drobnih, skorajda neopaznih političnih novic, ki jim skrbno prisluhnejo le redki. Pa vendar je imela, ko je bila objavljena pred dnevi, zelo skrbne bralce, ki so jo resda sprejeli skorajda z nevero, a prav zato toliko bolj pazljivo.
Sporočilo predsedniškega kabineta je bilo kratko in brez pričakovane pompoznosti. Zgolj, da je predsednica republike Hrvaške, Kolinda Grabar Kitarović za svojega ekonomskega svetovalca imenovala Nikico Valentića. Njegovo pojasnilo je bilo podobno enolično. Zato ga navajam v celoti. Želim zgolj pomagati predsednici, ki ima relativno skromna pooblastila v sferi ekonomske politike, da bi le ta čimbolje izkoristila. In to je bilo vse. Nedvoumno dosti premalo.
Nikica Valentić je bil verjetno eden izmed najpomembnejših predsednikov hrvaške vlade. Tudi edini, ki je bil prisiljen v svoj odstop zaradi namena razrešitve odprtih vprašanj z Slovenijo. Ta povod je skušal kasneje ob svojem nenadnem odhodu uporabiti kot razlog tudi , eden izmed njegovih premierskih naslednikov dr. Ivo Sanader, vendar so bilo razlogi njegovega odstopa precej drugačni. Še najmanj povezani z iskanjem načinov rešitve odprtih med državnih odnosov z Slovenijo.
Valentića sem prvič srečal prve dni julija leta 1994. Na sestanek v Slovenijo, na Brdu pri Kranju, je pripeljal doberšen del članov svoje takratne vlade. Z avtobusom, v katerem je bil prostor tudi za vrsto njihovih svetovalcev. Njegov gostitelj je bil dr. Janez Drnovšek, ki se je na pogovore, bilo je podpisanih tudi nekaj državnih sporazumov, pripravljal natančno, ponavljajoč, kot je rad ponavljal, da je potrebno imeti milimetrsko strategijo , saj obstaja resna možnost, da nam uspe. Na mizi so bila tri velika vprašanja. Meje, Ljubljanske banke in jedrske elektrarne Krško. Nekako tako so bile tudi oblikovane pogajalske ministrske skupine. Drnovšek in Valentić sta se pogovarjala sama, v veliki sobi prvega nadstropja gradu Brdo. In kazalo je, da je res mogoče.
Približno leto dni kasneje , prav tako julija, le da takrat ob koncu meseca, je bilo neke vrste nadaljevanje, mi naj že določi operativne sklepe. Primerne za obravnavo na obeh vladah in posledično v obeh parlamentih. To ni bil rutinski obisk, kot so ga želeli toliko let kasneje v pripravah na arbitražo pred meddržavnim sodiščem v Haagu, in katerega zavezujočo odločitev pričakujemo letos jeseni,prikazati pogajalci sosednje države. Prav nasprotno, sestanek je imel ambicijo najti rešitve. Pa se to ni videlo samo na formalni ravni, saj je šlo za enega redkih pogovorov, ki je trajal tri dni, celoten konec tedna, petek in soboto in nedeljo. Veliko bolj pomenljiva sta bila dva druga znaka. Prvi, ki si ga skušam prav zaradi njegove neposrednosti, toliko kasneje, razlagati čim bolj politično racionalno, da je bil to prvič pogovor dveh premierov, ki sta si zaupala. O tem sva prvi večer obiska, sestanek je bil v Opatiji, govorila z Drnovškom. Po koncu vsega sva sedela na terasi protokolarne vile, on si je naročil pivo, in bil je prepričan , da je Valentić sogovornik, ki lahko odloči. Tudi zato, ker je bil takratni hrvaški predsednik dr. Franjo Tuđman osredotočen, zlasti po obisku v Washingtonu, marca tistega istega leta, predvsem na veliko bolj dramatične odnose,
Borut Šuklje 