Borut Šuklje

Najprej je bila napoved novega velikega zapleta med Slovenijo in Hrvaško, nato urgentna tiskovna konferenca hrvaške zunanje ministrice, Vesne Pusić in le nekaj zatem vest o sklicu izredne seje hrvaškega Sabora z eno samo točko dnevnega reda.

Vsa dejanja skupaj, ob prav tako urgentni seji hrvaške vlade, naj bi le utemeljila politično potrebo po odločitvi o upravičenosti dvoma ali celo zavrnitve razsodbe Arbitražnega sodišča v Haagu. Torej instance, ki sta jo sporazumno, za rešitev dolgoletnega spora o med državni meji, izbrali in določili in ji podelili mandat obe državi.

Za takšno radikalno odločitev, za poseg v delo arbitražnega sodišča, je potrebno najti razlog. Gre namreč za povsem neobičajno in skorajda neznano maniro v postopku presoje. Najprej je bil poizkus z komentarjem, resda povsem nepotrebnega nastopa slovenskega zunanjega ministra na eni izmed lokalnih televizij, kjer je razlagal o svojih občutkih, da nam gre pri presoji sodnikov kar dobro. S tem ni bilo spoštovano vsaj načelo o   načinu  dela sodnikov in uveljavljenem načinu sporočanja odločitev, kot tudi da je  vnaprejšnje komentiranje dela arbitražnega sodišča in njegovih odločitev nezaželjeno.

Pa ta razlog ni bil zadosten, tudi zato, ker je sodišče po hrvaški pritožbi  zavrnilo možnost kakršnega koli vplivanja na svoje odločitve, pa tudi možnost uhajanja informacij. Sodišče je obe strani opozorilo na dostojanstvo ravnanje in strogost pri omenjanju istutucije.

Izgledalo je, da bosta državi, po tem zapletu, počakali na dokončno odločitev sodnikov.

In prav tu se začne ves zaplet, ki ga spremljamo te dni.

Pa razlog ni samo razsodba o določitvi mejne črte med Slovenijo in Hrvaško. Ne, razlog je v samem načinu dela Arbitražnega sodišča in primeru, ki je postal dobra praksa razrešitve odprtih mejnih vprašanj Hrvaške z vsemi sosednjimi državami. Z Srbijo, Bosno in Hercegovino in Črno goro. Razsodba arbitražnega sodišča v primeru Slovenija – Hrvaška, bi bila samo pritrditev tezi, da je delo arbitrov sprejemljiva pot tudi za napovedane arbitraže z omenjenimi hrvaškimi sosedami.

Nič se ni zgodilo preko noči, niti ni hrvaška vlada dobila v poštni nabiralnik pismo neznanega prijatelja s prisluhi slovenskemu članu arbitražnega sodišča in visoki uradnici zunanjega ministrstva Simoni Drenik. Nasprotno, šlo je za  načrtovan projekt z dvema ciljema: relativiziranja  postopka, in drugim, prekinitvijo vseh namer o novih arbitražnih presojah odprtih mejnih vprašanj s sosednjimi državami.

Najprej je, takoj po začetku arbitraže s Slovenijo, vplivni profesor dr. Davorin Rudolf, problematiziral napoved, da bi z istim pravnim orodjem rešili tudi mejni spor z Bosno in Hercegovino. Njegovo vprašanje je bilo, ali je vredno zaradi dveh popolnoma  praznih mini otočkov, Veliki in Mali Skoj in čeri Lopata, postaviti pod vprašaj mejni sporazum, ki sta ga podpisala predsednika držav dr. Franjo Tudjman in Alija Izetbegović ter začeti nov spor s sosednjo državo. Njegov odgovor je bil pritrdilen, z argumentom, da je potrebno računati z posledicami, ki bi jih takšna gesta imela pri reševanju ostalih mejnih sporov, tudi s Slovenijo. Rudolf nadaljuje, da so ti otočki in čeri resda vrisani v medrepubliško razmejitev iz leta 1974, vendar da je to le posledica grobega neupravičenega posega poblaščenega bosanskega geodeta, ki ga njegovi hrvaški kolegi in vsi kasnejši pogajalci o meji, vključno z Tuđmanovimi eksperti, niso opazili. Profesor Rudolf zaključi, da so vsi Hrvaški dogovori o morskih mejah s sosedi slabi, ker se vseskozi pogajajo nezadostno pripravljeni pogajalci  ter politiki s premalo patriotskega čuta. Nato pa sledi še finale, da ima Hrvaška najbolj neugoden sporazum z Republiko Črno goro, ki da je prava blamaža, saj da ne gre samo za vprašanje suverenosti nad polotokom Prevlako, temveč tudi za morsko mejo in pravni režim ob Prevlaki.

Sledil je drugi korak. Maja 2012 je je ugleden akademik, starosta profesor Vladimir Ibler, objavil razpravo Sporazum o arbitraži med vladama Republike Hrvaške in Republike Slovenije. V tekstu akdemik zagovarja tezo, povzemam, da je težko spregledati prozornost namere, da želi sporazum o arbitraži olajšati zadovoljitev zahtev ene na škodo druge strani. Prepričan je , da gre za jasno teritorialno pretenzijo v škodo celovitosti hrvaškega državnega ozemlja.

Podoben argument, kot ga je v primeru Črne gore navajal profesor Rudolf.

Pred dobrim letom je republika Hrvaška določila, navkljub podpisanemu sporazumu s Podgorico, mejo razmejitve na odprto morje, v skladu z načelom, da se meja na morju določa s skrajne kopenske točke. Začasni sporazum iz leta 2002, njegovo pripravo sem spremljal kot veleposlanik povsem neposredno, pri tem razume kot dokončen. In spregleda, da se obe državi pripravljata na postopek arbitraže o meji.  Hrvaška je pravzaprav razglasila epikontinentalni pas. Spor se je aktualiziral, ko je hrvaški predsednik vlade Zoran Milanović, obtožil Črno goro, da je za raziskave nahajališč nafte in plina določila tudi področja okoli rta Prevlaka. Gre za površino morja okoli 1800 kvadratnih kilometrov.

Maja letos, sem spremljal nastop hrvaške veleposlanice gospe Ivane Sutlić Perić v Podgorici. Zavrnila je možnost reševanja odprtih mejnih vprašanj z mednarodno arbitražo, saj naj bi bilo to drago, in ponovno promovirala kot mesto sojenja Meddržavno sodišče v Haagu.

Očitno je prišlo v Zagrebu do spremembe odločitev o arbitražnem sodišču kot mestu razrešitev odprtih mejnih vprašanj s sosednjimi državami.

Konec leta 2012 je imel takratni hrvaški predsednik dr. Ivo Josipović, na eni izmed privatnih zagrebških Univerz, predavanje o obrambni in zunanji politiki Hrvaške. Govoril je tudi o mejnih sporih. Posebej je omenil Republiko Srbijo, kjer je sporna predvsem razmejitev po reki Donavi, kjer srbska stran zagovarja mejno črto po sredini toka reke, hrvaška pa razmejitev po katastrskih občinah. Gre za okoli 145 km, vključno z Vukovarsko in Šaregradsko ado, ki jih državni komisiji brez uspeha rešujeta dobrih dvajset let. Dr.Josipović je na predavanju ponovil tezo, o kateri je govoril tudi na sestanku šefov držav regije na Jahorini, nekaj pred tem. Takrat je ocenil, da bi morala Hrvaška po vzoru, takrat mednarodno promoviranega in spoštovanega načina rešitve mejnega spora, dogovora s Slovenijo, začeti pogajanja o arbitražnih sporazumih tudi s Srbijo, Bosno in Hercegovino in Črno goro.

Republika Hrvaška je sprejela novo strateško odločitev. Mesto razsojanja o odprtih mejnih vprašanjih ni več arbitražno sodišče. Nisem prepričan, da je uradna slovenska zunanja politika ta premik tudi zaznala. Zagreb je iskal razlog za relativiziranje že opravljenega dela v primeru razsodbe Slovenija – Hrvaška, ter zavrnitev vseh že doseženih dogovorov o arbitražah z ostalimi sosedami.

Sledila je kot bi rekli v žargonu, velikega mojstra vohunskih romanov Le Carreja, akcija. Stanovanje ali telefonski priključek ali službena pisarna visoke uradnice Simone Drenik so bili pod prisluhom. Potem je posneto gradivo čakalo. Bilo je le še potrebno izbrati pravi trenutek.

Odvijanje zgodbe spremljamo te dni.